Klemen Klemen, poet ulic, ki svoje verze prepleta z biti, je duša Trnovega. Njegove rime, odsev življenjskih zgodb, so kot črnilo, ki riše konture mestne duše, kjer vsaka beseda odmeva kot korak, ki se bo obdržal za vekomaj. Klemnova glasbena pot je zaznamovana z izdajo treh odmevnih albumov, ki so oblikovali slovensko rap sceno. Leta 2000 je svetu predstavil Trnow Stajl, album, ki je postal zvočni simbol Trnovega. Tri leta pozneje je sledil Hipnoza, ki je poslušalce popeljal v globine njegovega umetniškega izraza. Leta 2015 je izdal S3P, zadnji album v trilogiji, ki je še dodatno utrdil njegov status ikone slovenskega rapa.
Čeprav od zadnjega albuma mineva že nekaj let, je Klemen Klemen leta 2022 dokazal, da njegova glasba in rime še vedno odmevajo v srcih ljudi. Z izjemno uspešnim koncertom v Križankah, enem izmed najbolj znanih in za umetnike zaželenih prizorišč Ljubljane, je pokazal, da je njegov vpliv nespremenjen, njegova beseda pa še vedno relevantna. V karieri je sodeloval z zvenečimi imeni slovenske glasbene scene, kar je njegovi glasbi dodalo še več plasti in globine. Ta umetniška duša, glasnik Trnovega, arhitekt zvočnih pokrajin, kjer se vsaka rima, vsaka pesem zlije z utripom življenja, je bil vodilo za naš prvi dvojni intervju … in tako kot sem zapisala v prejšnjem uvodniku: Domislili smo se, da bi delali malo drugačne, dvojne intervjuje, pri katerih bi kombinirali dve osebi iz sveta zabave, glasbe, umetnosti, kulture. Torej na eni strani je mojster rim, na drugi pa mojstrica oblik, podob – Maša Rojec. Mlada nadarjena slikarka.
Njeno delo je potovanje skozi barve, oblike in teksture, kjer se prepletajo kolaži, sanje in še marsikaj. Maša svoj kreativni proces opisuje kot močno intuitiven, podoben sanjam, kjer vsak element nosi svoj pomen in prispeva k celostni kompoziciji dela. Ne osredotoča se le na likovno zanimive kompozicijske ureditve, ampak tudi na globlje, psihološke in duhovne plasti, ki jih njena dela odstirajo.
In kakšna je povezava med Klemnom in Mašo, se boste vprašali – Maša je odraščala ob zvokih njegove glasbe, ki je velikokrat spremljala njeno ustvarjanje. Klemnova glasba je bila in je del njenega ustvarjalnega procesa, saj jo tudi njegove besede in ritmi vodijo skozi labirinte lastne kreativnosti.
Ta nenavadni, a hkrati navdihujoči dvojni intervju je bil spontan, zabaven in poučen. To srečanje dveh umetniških duš ni prineslo le vpogleda v njuno delo in procese, ampak je tudi pokazalo, kako si glasba in slikarstvo, čeprav na prvi pogled različni panogi, delita skupni jezik čustev, sanj, resničnosti in iskanja globljega smisla. In to je prvi v nizu številnih tovrstnih pogovorov. Med drugim pa si to, kar boste tu prebrali, ogledate tudi na našem uradnem kanalu na YouTubu – www.youtube.com/odkrito.
Še pomembna opomba – Klemen in Maša se prej nista spoznala, prvič sta se srečala prav zaradi tega intervjuja.
Dobrodošla na prvem kombiniranem umetniško-kulturnem intervjuju. Pozdravljena. Klemen Klemen, vsi te poznamo, raper, pesnik bi jaz rekla … Poet.
K: No, pa recimo, vsak si to po svoje vzame.
Torej ti zlagaš rime, ti, Maša, pa zlagaš oblike … ali podobe?
M: Ja, sem slikarka. V življenju sicer počnem več stvari. Trenutno res veliko slikam, ker moram zaključiti magisterij. V slikah pa se trenutno ukvarjam z igralnimi kartami.
Igralnimi kartami?
M: S temi za remi. Slikam te karte. Ker so se enkrat pojavile na moji sliki, se mi je zdelo zanimivo in potem sem začela delati prav te igralne karte.
Vajina skupna točka je, da je ona na svoji umetniški poti poslušala tvojo glasbo.
K: Počaščen, upam, da ti je dala kakšno inspiracijo.
M: Ja, seveda. Mislim, da celotnemu našemu ateljeju, ker smo imeli v prvem letniku neki CD-predvajalnik. Poslušali smo tvojo glasbo in smo se kar imeli fajn, no. (smeh)
Ti si začel zlagati rime že pred leti. Že v osnovni šoli?
K: Res je, v osnovni šoli sem naredil prvi komad, še v angleščini. Navdihnil me je film Breakdance. Ko sem gledal ta film, sem občudoval, kako se temnopolti zvijajo kot kače klopotače, in želel sem si biti tak. No, iz tega je nekako prišlo, da sem poskusil pisati. Na začetku sem mislil, da moram samo v angleščini, potem pa sem si rekel, pa dobro, lahko pišeš v svojem jeziku, tako da sem pozneje začel pisati v slovenščini in ugotovil, da gre. Ker slovenščina je res lep jezik.
Skupine, ki si jih poslušal v osnovni šoli?
K: Na začetku sem poslušal Public Enemy, Run DMC, Biz Markie … Kasneje sem prišel do Geto Boysov, ki so mi nekako najbolj segli v srce.
Maša, katere skupine si poslušala v osnovni šoli?
M: Joj (smeh). Prva stvar, ki sem jo poslušala, je bil neki meditativni CD mojega očeta, kjer so Indijanci igrali piščali. Od skupin se spomnim Linkin Park, Eminema … Skratka, take stvari.
Kaj pa ti, Klemen, misliš o Eminemu, on ni temnopolt …
K: Ne, on je »beli črnec«. On je kar dobro naredil. Sicer pa so mi bolj všeč prve plošče, te zadnje ne več toliko. Ne sledim mu več toliko. Sicer se mi zdi, da današnji rap ni več tak, kakršen bi moral biti. Nekateri delajo še »ta pravi« rap, ampak ta trap, ta mi pa ni toliko všeč …
Torej autotuna (samodejno uglaševanje in prilagajanje glasu, op. a.) nisi nikoli uporabljal?
K: Sem, a na drugačen način. Ko sem delal plato, sem želel, da so vsi glasovi, ki so prisotni, moji … Na primer, ko sem pel Mejnika, je bil zadaj neki duh in tudi to sem jaz. Potem je tudi moj producent to znal res dobro vključiti v sam komad.
Tvoja zadnja plošča je bila leta 2015. Zakaj čakamo že toliko časa?
K: Nikoli nisem hotel kar nekaj izdajati. Prepustil sem se in je šlo le, ko sem nekaj napisal. Nisem pisal samo zato, da je …
Eden Klemnovih večjih koncertov je bil v Križankah 2022, Maša, si bila tam?
M: Ja, bila sem. Bilo je fajn, zelo zabavno, veliko se je dogajalo, veliko ljudi je bilo vključenih, tako da je bil zelo zanimiv koncert.
No, Maša, tvoja zadnja slika?
M: Sem v teh kartah … Zdaj ustvarjam eno, kjer je več plasti, se ne ve točno …
K: Več kart?
M: Ja, tako, da se ista karta ponavlja na isti sliki.
Kako pa dobiš navdih?
M: To je stvar, ki pride in gre, in ko pride, je treba izkoristiti in narediti čim več v danem trenutku.
Koliko časa si bila največ brez navdiha?
M: Dve leti … Ja, grozno, kar nekaj časa je trajalo, padla sem v neki krč in se nisem znala rešiti, potem sem se sprostila in je šlo stran in spet je prišel navdih … Nekaj časa mi res ni uspelo nič pametnega narediti. Saj sem delala, ampak nič takega, da bi lahko rekla, to je to, to sem jaz, ali pa, to mi je všeč.
Koliko časa pa si bil ti, Klemen, brez navdiha?
K: Ne bom rekel, da je vedno. Najbrž si navdih že sam sebi, tako, kot se počutiš, tako potem nav-dihneš samega sebe ali pa tudi druge. Se mi zdi, da imaš tudi obdobja, tako kot je Maša rekla, da se zablokiraš, si pač v nekem krču. Mogoče je to povezano s tem, da hočeš ugajati drugim, namesto da bi pač ugajal sebi … Da bi to prihajalo pristno.
Ne vem, ali sem prav interpretirala tvojo glasbo, vendar se mi zdi, da te je vse, kar sem do zdaj poslušala, nekako opisovalo. Se motim?
K: Ja, večinoma izhajam iz sebe, včasih pa gre tudi za domišljijo, to mi je všeč. Sicer se mi zdi, da smo kar malo pozabili na domišljijo. V bistvu, zakaj so nam v osnovni šoli dali le do tega ali tega razreda domišljijski spis, potem pa nič več. Ker se mi zdi, da se ravno v domišljiji skrivajo naše skrivnosti ali pa kakšni izumi … Kaj novega. Mislim, da bi bilo treba domišljijo bolj spodbujati.
Glede na to, da si zadnjo ploščo izdal leta 2015, si še vseeno zelo prisoten na slovenski glasbeni sceni. Zakaj misliš, da je tako?
K: Ne vem, mogoče ta skupek komadov, ki so nastajali v različnem obdobju … je še vedno tu – recimo, da je ljubezen ta glavna, no, zaradi ljubezni. (smeh)
Kaj pa ti, Maša, zakaj misliš, da je on prisoten že ves ta čas?
M: Ker ljudi na tak način nagovarja, da ga poslušajo. Se mi zdi, da so to neke plate, ki so bile zelo prisotne in so kar nekaj doprinesle našemu prostoru.
Kar sem sama slišala, lahko trdim, da njegove skladbe nekaj povedo. Niso narejene le iz ti-ru-ri, ti-ru-ra … ti pa sem, jaz pa tja. Po mojem mnenju ima vsaka tvoja pesem neko svojo zgodbo. Maša, ima tudi vsaka tvoja slika svojo zgodbo?
M: Ja, sigurno, ampak na neki drugačen način … Poskusiš dati sebe noter, se na neki način izraziti.
Če bi ti lahko Klemna nekaj vprašala, kaj bi ga vprašala?
M: Ja, imam dve vprašanji. Prvo je – v nekem podkastu si razlagal o pesniški zbirki. Bo kaj iz tega ali ne?
K: Ja, res je, da sem razmišljal, da bi tudi jaz začel pisati poezijo, sicer bolj kratko. Nekaj imam že napisanega, z eno prijateljico sva to pisala, ampak ne vem, ali bo to izdano ali ne. Želel bi si, da bi bilo izdano. Na tak način bi lahko tudi podaljšal status … Zdi se mi tudi zelo zanimivo. No, ena taka hitra – »za upom, je zaup«. Upanje, to ni to – treba je zaupati, če že – zaupaj v to in se prepusti.
M: V eni od svojih pesmih omenjaš tudi vedeževalko in me zanima, kaj si misliš o napovedovanju prihodnosti?
K: Tako tako … Nisem nekaj prav za to. Zdi se mi, da je to življenje, ki ga zdaj živimo, samo to – tukaj in zdaj … Za naprej … Ne vem … Mogoče že avtomatično energijo daješ v to in se potem to res zgodi, tako da mislim, da je bolje živeti ta tukaj in zdaj, kar pa je danes tudi težko, a ne? Večinoma si ali naprej z mislimi ali nazaj … Sploh nisi v tem trenutku, se pravi, ne živiš. Dobesedno ne živimo tega življenja zdaj. Ne? Kar naj bi bilo res življenje …
M: Se strinjam.
Kaj pa ti glede vedeževanja, če si mu že postavila to vprašanje?
M: Meni je to zanimivo … Pa tudi to je naslov ene moje razstave, ki jo imam zdaj v piceriji Piccola na Gornjem trgu 20 v Ljubljani. Naslov je Napovedi za leto 2024, ampak bolj iz tega, ker so se začele neke igralne karte pojavljati pri meni in je bila asociacija na vedeževanje. In isto mislim kot Klemen, da si včasih, ko ti nekdo nekaj napove, hitro lahko ustvariš v svojem življenju, da te nekako obremeni, potem ne greš s tokom dogodkov, ki bi jih res moral živeti.
Pa imaš, Maša, kakšen šesti, sedmi, vedeževalski čut?
M: Ne bi rekla, ne vem … Sicer s kolegicami kdaj pa kdaj pogledamo v karte, ampak to je bolj za našo zabavo. Tako da bi lahko res rekla, da imam kakšen čut.
Pa res? A vidiš kaj, česar midva zdaj ne vidiva?
M: Če misliš na duhove, ne, jih ne (smeh)
K: Ena karta v tisočih oblikah, tako kot si rekla, to je to – delaš nov opus – super!
M: Ja, v razstavi na Gornjem trgu 20.
Pa tvoje slike povedo, kakšne so napovedi za leto 2024?
M: Morate iti prav pogledat.
K: Ja, vsak si namreč lahko po svoje vse razloži.
