Jure Godler je kot imitator in voditelj že večkrat izkazal svoje mojstrstvo, v zadnjih letih pa se vse bolj uveljavlja tudi kot pisatelj. Prvo knjigo Radio GaGa, Razgaljeni (spomini na delo z ekipo Radia GaGa) je izdal leta 2008, leta 2019 je veliko zanimanja požel s tragikomedijo Predsednikova norost, ki opisuje, kaj bi se zgodilo, če bi predsednik republike postal nesposoben vodenja države zaradi duševne motnje, scenarij, ki ga ustava ne predvideva, leta 2020 pa je navdušil še kot avtor odličnega vohunsko-satiričnega romana Casino Banale, ki so mu sledili še Vohun, ki me je okužil, Doktor Nobody in Naš človek v kafani.
Kdaj ste odkrili svojo pisateljsko žilico?
Mislim, da se je morala razvijati skozi leta branja. Moja ljubezen do romanov sega v rano mladost in mislim, da se pri mnogih bralcih ali bralkah porajajo ideje za lastne romane, nekateri se opogumijo, nekateri pa ne. Ljubezen do branja pa se mi vsekakor zdi predpogoj.
Kaj pa je bila potem tista prelomna točka, ko ste se odločili, da jo boste delili s svetom?
Ko se nekaj odločim, potem to speljem. Tako je bilo pri mojem pisateljskem delu. Okoli leta 2016 sem začel natančneje razvijati svoje ideje za avanturistično-vohunsko-komične romane in ni bilo poti nazaj. Takrat sem se resno lotil dela in tako vzljubil pisanje, da brez tega ne bi več shajal. Najprej sem se poigral z idejo o norem predsedniku republike v drami Predsednikova norost, potem pa sem se lotil romanov. V štirih letih sem napisal štiri, letos pa dokončal še enega z drugimi liki.
Po avanturah Casino Banale, Vohun, ki me je okužil, Doktor Nobody in Naš človek v kafani ste se najbrž navezali na vohuna Filipa Novaka in Spencerja S. Spencerja?
Ne bi rekel, da sem se navezal. Spencer in Novak sta lika, ki sem jima namenil serijo romanov. Trenutno predstavljata delovni projekt. Uživam v pisanju novih zgodb s ponavljajočimi se liki. Tako si lahko privoščim, da jih docela razvijem, da rastejo z vsako novo vrnitvijo v knjigarne in knjižnice.
Gledalci pa ob vašem pisanju uživajo tudi v vodenju oddaj Milijonar in Ta teden. Kaj bi vi storili z denarjem, če bi osvojili glavno nagrado na Milijonarju?
Najbrž bi denar vložil v kakšen posel. Ko sem bil mlajši in še bolj butast, sem imel drugačne ideje o denarju in sem vedno rad zapravljal za neumnosti. Zdaj pa ga zapravljam za manjše neumnosti. Mogoče bi ustanovil lastno založbo in poleg svojih knjig izdajal še priročnike o samovžigu in pregorelosti.
Za kaj vam zdaj ni žal dati denarja ali pa ga celo dajete preveč?
Za zobno pasto in spodnjice. Tu nikoli ne varčujem. Preveč še vedno zapravljam za knjige, priznam. In posledično tudi za knjižne police. Pa ne gre za to, da mora biti nujno fizična knjiga, tudi elektronske imam rad. Če izide kakšna nova, ki me zanima in jo želim hitro prebrati, potem kupim elektronsko verzijo.
Denar radi namenite tudi za obiske Londona. Kaj vas tam tako privlači?
Včasih sem več potoval, zdaj pa mi bolj primanjkuje časa. London me je skupaj s preostalo Anglijo in Škotsko od nekdaj privlačil. Gre za ljubezen, ki se je v meni verjetno akumulirala v otroških letih kot posledica vseh Poirotov, Sherlockov Holmesov in ostalih britanskih izdelkov, ki sem jih takrat požiral.
Kakšni so vaši tamkajšnji rituali?
Poleg sprehodov po Hyde Parku še obvezen obisk hotela Dorchester, kjer postrežejo odličen popoldanski čaj, in bara v hotelu Duke’s, ki je dom najboljših martini koktajlov na svetu - tam jih ustvarja Alessandro Palazzi. Brez obiska antikvariatov na Cecil Court tudi ne gre in le s težavo se uprem večerji v restavraciji The Ivy.
Eden od vaših ritualov je tudi festival Sanremo. Od kod ta ljubezen?
Menim, da se je popevka rodila v Italiji in jo znajo tam še danes najbolje prakticirati, seveda ne vsi, veliko njihovih umetnikov pa. Še v gimnazijskih letih sem našel neke zgoščenke, celo zbirko tekmovalcev od 60. do 90. let, in se jih nisem mogel naposlušati. Tudi nekdanji Festivalbar je bil vmes. Od takrat naprej redno spremljam Sanremo.
Kateri so vaši top trije izvajalci s Sanrema, ki si jih še vedno radi zavrtite?
Tiziana Rivale, Al Bano e Romina Power ter Massimo Ranieri. Gre za resnično nesmrtne kompozicije, ki so nastale kot evolucija kancon in arij od Vivaldija naprej.
Je med vašimi favoriti tudi kakšen z Eme?
Žal Eme nikoli nisem preveč spremljal. Včasih sem imel občutek, da se na račun naše majhnosti na takšnih festivalih pri nas zvrsti preveč raznolikih kompozicij. Gre le za festival popevke in tega bi se morali držati vsi, ki pripravljajo tekmovalne skladbe. Takšno je moje mnenje.
Kakšna pa se vam zdi letošnja izbranka?
Raiven se mi zdi odlična izbira! Všeč mi je bila zadnja pesem, ki jo je izvajala s Heleno Blagne na Slovenski popevki. Zelo sveže, originalno in sporočilno, ter glasbeno brezhibno. Bom seveda navijal!
Kako dobro pa gre vam petje? Radi prepevate zase ali pod prho?
S petjem se Jure Godler ne ukvarja. Mislim, da je na svetu preveč ogroženih živalskih vrst, da bi jih ogrožalo še moje petje. Nisem eden tistih, ki verjamejo, da so v življenju lahko, karkoli si zaželijo. Vem, na kaj se spoznam, in ne posegam več v področja, za katera nimam talenta. Tudi pod prho ne prepevam, ker ne želim popravljati kakšne odpadle ploščice, ampak hvala za vprašanje. (smeh)
Ste nepopravljiv deloholik. Kako skrbite za dobro kondicijo in da se ne zasedite?
Reden tek in hoja mi ne uideta, pa če imam še tako veliko dela. Gibanju v resnici posvečam največ pozornosti, ker vem, da mora v prvi vrsti funkcionirati zdravje, da lahko nemoteno funkcionira delo. Redki so dnevi, ko se ne gibljem vsaj uro in pol na dan.
Kaj še radi počnete v prostem času?
Poleg dolgih sprehodov se rad in ekstenzivno ukvarjam z iskanjem smisla življenja. V enem od naštetega ne vidim smisla.
