Za večnega mladeniča Aleša Klinarja – Klinčija je leto 2023 nekaj posebnega. Glasbeni mojster, ki je v svoji bogati glasbeni karieri ustvaril več kot tisoč skladb, praznuje 60. obletnico rojstva in še 20. obletnico benda Rock Partyzani. Pred rojstnodnevno zabavo, ki se bo zgodila 24. novembra v ljubljanski Cvetličarni, si je Klinči vzel čas tudi za vas, dragi bralci, ter spregovoril tako o divjih začetkih kot tudi o največjih uspešnicah, ki jih vsi še kako dobro poznamo.
Aleš, kako se je sploh začela vaša glasbena pot?
Moja glasbena pot se je začela pri kakih dvanajstih, trinajstih letih. Naša soseda je imela sina, ki se je šel učit klavir, naša mama, ki je bila Štajerka in po kateri sem podedoval muziko, je - ko je to izvedela - takoj skočila v akcijo in tudi meni priskrbela klavir ... kmalu zatem so me sprejeli v bend Srečanje, ki je igral vse glasbene zvrsti. Velika zasedba, v kateri sem se naučil melodike, kaj je aranžma, kaj je večglasno petje, kaj kompozicija, skratka vse. Zatem, ko je to ugasnilo, pa so bili v srednji šoli že zametki Martina Krpana. Igrali smo na glasbenih odrih na območju nekdanje skupne države, saj so bile tu glasbene izmenjave med republikami. To je bilo res prijetno obdobje. Nato je prišla vojska, prišel je Vlado Kreslin ... z njim in osveženo ekipo smo našli tisto pravo glasbo. Sledila je kultna plošča Od višine se zvrti, sledili so nastopi, za katere smo celo dobivali honorarje, kar je bilo za rock glasbenike pravo doživetje.
Je potem prišel Agropop?
Ta projekt je nastal čisto naključno, nenačrtovano. Pred tem je bil to bend Tri palme, v katerem sta bila Šerbi in Polde Poljanšek, ki je igral tudi pri Pankrtih ... nastale so tri skladbe Paradni tango, Mesarjev sin in pa Der Kaiser kommt mit Mercedes, ki je bila v bistvu parodija na Titov prihod z mercedesom v Ljubljano. Ta pesem je bila celo uspešnica na radiu Študent. Po spletu različnih okoliščin pa je Paradni tango prišel na radio Ljubljana in celo na Pop delavnico, čeprav še niti imena nismo imeli. Čez noč smo se dobili, izbrali ime Agropop, napisali manifest, da je prašič kralj živali ter da se bomo borili za pravice kmetov. Čeprav je bila vse skupaj čista zajebancija, je zgodba naletela na izjemen odziv, ki je trajal 16 let.
V teh letih se je zagotovo nabralo cel kup anekdot, kajne?
Z Agropopom, s katerim smo želeli popularizirati kmečko življenje, je bilo res polno anekdot. Bili smo ljudski bend. Čeprav smo po tretji plošči rekli, da smo se izpeli, so nas kljub vzponom in padcem naprej gnali številni špili. Predvsem devetdeseta so bila kritična, saj je prišla hrvaška dance glasba. Tu so bile matrice, playbacki ... takrat je bil za marsikatere bende to šok. No, nekako smo se prilagodili situaciji, naredili smo kar nekaj uspešnic v plesnih ritmih, tako da je šel ta vlak naprej. (smeh)
Vas je pa verjetno prav ta ljudskost naredila izjemno popularne?!
Zagotovo. Ljudstvo je za svojo junakinjo vzelo Šerbi, ki je bila kontra vsem idealom. Bila je zabavna, gibčna, provokativna, tako da se je ljudem takoj usedla v srce. Da o številnih prigodah, kot je na primer ta, da se je vdrl oder, pa da so na odrih imeli vago za bike, da preverijo, kdo je težji od Šerbi, niti ne govorim. Zabavno je bilo in vse je bilo res, kar govorijo. (smeh)
Aleš Klinar - Klinči in Rock Partyzani se ob jubileju pripravljajo na nepozaben koncert, ki se bo zgodil v petek, 24. novembra, v ljubljanski Cvetličarni. Z njimi bodo številni glasbeni gosti, to bo zagotovo koncertni žur, ki ga ne smete zamuditi. Veliki koncert bo pravzaprav retro sprehod skozi Aleševo glasbeno potovanje – začeli bodo s skupino Martin Krpan, nadaljevali z zasedbo Agropop in Rock Partyzani ter s številnimi drugimi glasbeniki, za katere je Aleš Klinar - Klinči ustvaril glasbene hite.
Med skladbami je še kako izstopala večna uspešnica Samo milijon nas je, kajne?
Ob njenem začetku leta 1987 nismo pričakovali, da bo to postala nacionalna pesem oziroma da bo to naš največji hit. Ta 'milijon' nas je v bistvu plasiral v neko drugo zgodbo, saj je še danes živ. Ko smo ga prvič igrali, so obiskovalci v dvorano Tivoli prihajali z zastavami, za kar bi lahko dejali, da so že bili prvi zametki samoosvajanja. Danes recimo ga ni benda, ki ne bi igral te skladbe. Celo Modrijani imajo svojo verzijo!
Tu so bile tudi Melodije morja in sonca ...
Včasih so bile melodije žurerski festival. Bilo je sproščeno, se mi zdi, da smo prav pasali tja. Hkrati je bilo vedno odmevno in poletno vzdušje, ne nazadnje pa smo se tisti vikend družili glasbeniki.
Kaj pa primerjava glasbe nekoč in danes?
V osemdesetih je bil prvi in pravi razcvet masovne slovenske glasbe. Tu je bil cel bum glasbenikov, od Brendija, Helena Blagne, Rendez-Vous ... naenkrat so nastali odmevni projekti, v trgovinah so se prodajale kasete, ki so bile dosegljive za vsak žep.
Če se ne motim, ste tudi vi prodali cel kup kaset?!
Ja, na prvem mestu je po prodanih kasetah Marjan Smode, nato smo pa mi. Mislim, da smo prodali okrog 120.000 izvodov. Danes gre za fascinantne številke.
Ste imeli v preteklosti kdaj kakšne težave zaradi vaših 'ljudskih' skladb?
Iskreno niti ne. Sem pa prepričan, da se danes pol naših komadov ne bi vrtelo. Čeprav se za nazaj govori, kako v tistih časih nisi smel nič povedati, so vendarle pustili »odprt ventil«, do kam se lahko gre ... Se mi zdi, da smo bili dvorni klovni, ki se lahko malo zajebavajo iz svojega kralja, ampak nič pa ni bilo škodljivega. No, danes marsikaj ne bi šlo skozi. (smeh)
Za konec pa so tu še Rock Partyzani ...
Tudi ta bend je nastal po naključju, za moj 40. rojstni dan. Mislim, da je to dobro. Je bilo na neki način usojeno, da se to zgodi. Namreč, danes glasbeniki vse preveč kalkulirajo, kaj bo vžgalo, kaj bodo igrali. Takrat pa je bilo in še danes je pri nas popolnoma »free«. Mi smo v bistvu zelo retro obrnjeni in žur bend. Igramo muziko tujega in domačega pop rocka iz 70., 80., 90. let, pa vse do današnjih dni, pa tudi moje uspešnice od Krpana do Agropopa. Naš cilj je dober nastop v živo, zato še vedno igramo.
