Voditeljica in popotnica Mojca Mavec ob sobotah popoldne na TV SLO 1 v razvedrilno-pogovorni oddaji Ratatujci s priznanim gostincem in sommelierjem Valterjem Kramerjen in z gosti odkriva pot ene izmed sestavin, ki jih uporabljamo v prehrani. Hrana je namreč več kot osnova za rast in obstoj, je naša osebna izkaznica.
Brez katere sestavine bi vi najtežje preživeli?
Brez začimb. Te so kot pridevniki v jeziku, življenju dajo pravi okus.
V oddajah vedno predstavite tudi izziv za kuharsko ekipo na terenu. Kaj je vam največji kuharski izziv?
Vse stvari, ki vzhajajo. Pri meni enostavno ne vzhaja. Vedno se mudi. Pri naših babicah je kruh vzhajal nekaj ur, jaz pa sem preveč neučakana. Gredo pa druge stvari navzgor v življenju – dobra volja, ko je lepa jesen, razpoloženje ob dobrem kozarcu vina ali pa prvi požirek kave. Ta me včasih dvigne do neba!
Katero jed pa bi lahko pripravili skorajda miže?
Domačo mineštro, ratatuj, kako fino šakšuko z Bližnjega vzhoda že za zajtrk, ko res še napol mižim.
Kdo vas je navdušil za kuhanje?
Dedek Frenk. In tak mi bo ostal tudi v spominu – za štedilnikom, s predpasnikom v naši kranjski kuhinji. Delal je fantastičen golaž in pa bolonjez, včasih tudi kako lovsko pečenko. Njegova začimba je bila majaron, povsod veliko majarona, ki ima zato zame še danes vonj po otroštvu.
Kaj pa je bilo najbolj nenavadnega, kar ste poskusili, in kako vam je bilo všeč?
To je največ čar potovanj – okušati dežele. V jedeh je vedno toliko tradicij in zgodovine nekega naroda. Ukrajina je žitnica Evrope in to se čuti tudi v njihovih jedeh, Islandci znajo izkoristiti vsak mali poganjek iz svoje narave, krompir imamo vsi za svojega, kljub temu da je prihajal po različnih poteh do naših krožnikov, in ga vključujemo v jedi, ki so vsaka zase avtentične. Najbolj nenavadne stvari sem poskusila v Aziji. Vietnamski baby duck mi še danes gre težko po grlu, pri njih pa je čislana specialiteta. Z ocvrtimi mravljami in gosenicami nimam težav, so kot čips ob pivu, sem pa vljudno zavrnila še utripajoče srce kobre, to je bilo pa vseeno preveč. A vsaka jed ima svojo zgodbo. Tudi pri nas se je svojčas jedlo marsikaj, kar bi danes imeli za sporno. Že ko prelistaš stare kuharske knjige. Na ljubljanskih jedilnikih je denimo bila celo želvja juha.
Radovednost vas je odpeljala že po številnih krajih tega našega krasnega modrega planeta. Kam in kdaj pa ste prvič sami (brez staršev oziroma sorodnikov) pokukali čez planke?
Dunaj in Benetke sta bila moja prva pobega brez staršev, z vlakom. Živimo v tako lepi regiji, kjer ni treba daleč, da slišiš drug jezik, okušaš nove jedi. To sta še danes dve moji veliki ljubezni, na Dunaj grem redno v gledališče in opero, v Benetke se bom preselila po šestdesetem.
Kako izbirate destinacije? Ste šli kdaj tudi miže s prstom po zemljevidu?
Nikoli ne potujem na slepo. Globus stoji v kotu in na njem se nabira prah. Rada se orientiram že prej po pokrajinah, ko sem doma. Knjige so velik navdih. Tudi kuharske. Iz vsake države prinesem kuharsko knjigo, ki je spet povod za še kako potovanje. Zato imam tako rada Grčijo, neverjetno raznoliko deželo. Včasih kar pozabimo, kako gorata in kontinentalna je, še zdaleč je ne definirajo samo otoki. Obožujem Madžarsko, njihov kras, vhode v stepo. Ko zapiha veter v pusti, zadiši po Daljnem vzhodu. Na potovanje se rada pripravim, ker tako doživim več, je pa seveda tudi veliko improvizacije. Na poti vedno spoznaš zanimive ljudi, ki te usmerijo stran od dobro uhojenih poti.
Tudi vas z leti bolj vleče k naravi, v manjše kraje ali imate še vedno raje urbane džungle oziroma težite k nekakšnemu ravnovesju med obema sferama?
Pa res, ja, veliko več je narave zadnja leta, sploh afriški buš, ki ga tako lepo opisuje Nadine Gordimer. Pegatke, žirafe navsezgodaj, to mi polepša dan. Pa tudi sprehod po domači kraški gmajni. Že samo ko vidim, da je nekdo spet sestavil star kamniti zid. Moj oče je še generacija, ki je znala izbrati prave kamne, da je zid obstal leta in leta, brez veziva. Rada imam tudi sever, Islandijo, Finsko, neskončne pokrajine. Na zahodnih islandskih fjordih lahko potuješ dan ali dva, ne da bi srečal človeka.
