Če premišljujete, kako začeti teden, je odgovor na dlani - z oddajo Dobro jutro in vedno pozitivno Ano Tavčar! Ob priljubljeni televizijski voditeljici boste ob ponedeljkih spoznavali tudi navdihujoče osebne zgodbe, lahko boste prisluhnili astrološkim nasvetom, v rubriki Za dušo pa bodo razkrivali, kaj vse nas lahko pomiri ter nam da energijo in zagon za vsakdanje izzive in skok v nov teden. No, mi smo vse to - in še kanček več - vprašali našo prijetno sogovornico, Ano Tavčar.
Skočiva najprej nazaj do letošnjega poletja. Kako ste ga preživeli?
Mirno, zelo sproščeno, preprosto, hkrati pa je bilo to poletje polno zame izjemno drobnih, ampak neskončno lepih trenutkov sreče in radosti.
Ob tem ne moreva mimo vaše poletne fotografije z jahte, s katero ste na družbenih omrežjih povzročili pravo revolucijo ....
Ja, to pa je še mene presenetilo. (smeh) Rekli so, da je na fotografijah čutiti ljubezen. Vedno se mi zdi fascinantno, kako lahko fotografija močno izžareva občutke, čustva, govori zgodbo … In če ta zgodba nosi lepoto, potem sem hvaležna, da je čutiti to. Mogoče jim je bila pa všeč lepa ladja. (smeh)
Zame ne. Jaz sem potihem to pričakovala. In v sebi vedela že prej, kot se je to zgodilo. Nekaj pa je bilo tudi zame presenečenje. Veste, kaj? Da je en delček mene celo čakal, da se vrne v Dobro jutro.
Kot kaže, ste vmes, kot vas ni bilo, vendarle pogrešali jutra?!
Jutra kot taka in vstajanje ob 4.00 zjutraj, tega nisem pogrešala niti malo, ker izrazito nisem jutranji tip človeka, in to mi bo vedno težko, ob trdni temi z budilko vstati (ko nastavim tajmer, ga vedno kakih trikrat podaljšam. Komaj se spravim iz postelje (smeh), ... pa potem mrzla jutra, nikjer nikogar, hladen avto … ufff. Ampak vse ostalo, res cel paket: teme v oddaji, oddajo celo, ta svetli lepi studio, vse ostalo pa sem res pogrešala.
Torej vas bomo sedaj spremljali v Dobro jutro?
Res je: zbujali se bomo ob ponedeljkih in se družili kar tri ure, torej od 7.00 do 10.00. Tematsko bo nekaj novih vsebin in vse tiste, ki so gledalcem že znane, tam se bom še bolj potrudila z načinom vodenja, tu bo še več iskrenosti, pristnosti, sproščenosti ... hkrati vedno želim, da vse teče z veliko mero elegance in miru, prijetnosti, toplega jutranjega nasmeha. V ospredju ostajajo zdravje, nasveti na različne teme, domača lekarna, kar pa bo posebej ganljivo: osebne zgodbe. Tukaj že vem, da bo polno čustev. Že ko se pripravljam na take teme in goste, imam solzne oči. Novost pa so astrološki nasveti, ki bodo zelo široki: od vodnika skozi naša znamenja do numerologije, luninih men idr. In pa prav posebna rubrika, čisto nova, naslov je zgovoren: Za dušo. Ja, ob koncih ponedeljka bomo vedno nekaj naredili »za dušo«. Lepo bo.
Mimogrede, so se jutra od vašega odhoda pa do ponovnega prihoda nazaj kaj spremenila?
Ja! Ekipa je deloma druga, vzdušje je toplo, prijetno, mirno, bolj kot prej. Užitek je delati. Ostajajo pa naše interne šale, ostaja smeh za kulisami, čuti se, da nas je tukaj veliko, ki delamo s srcem to oddajo že leta in leta.
Kakšni pa so prvi odzivi gledalcev?
V ponedeljek so me zasuli z lepimi odzivi, in to ljudje s tako različnih področij v mojem življenju, od sodelavcev, prijateljev in tistih, ki so mi blizu, pa do tistih, ki jih že dolgo nisem slišala. Pisalo mi je tudi kar nekaj gostov oddaj, to me je ganilo. Še več: dobila sem pohvale od odgovornega urednika, urednice, gledalci so jih sporočali celo prek varuhinje za pravice gledalcev. Tako lep občutek, toliko lepih objemov in res zanimivih besed – očitno se je vse zložilo tako, kot je prav.
Kaj pa se je zgodilo z oddajo Sobotno popoldne, da takšnim in drugačnim govoricam prideva do dna?!
Sledila sem svojemu srcu. Ugotovila, da v tej oddaji ne morem dati gledalcem tistega, kar pričakujejo od mene. Po odzivih sem to dojela. Nekateri so me kar ustavili in mi rekli: »Veste, mi smo vas imeli radi v tisti pogovorni oddaji o ljubezni zvečer.« Zadnjič me je na kavi ustavil gospod in mi govoril: »Veste, imel sem možgansko kap in življenje se mi je sesulo. Bil sem v depresiji. Bil sem vsak dan doma, zbujal sem se z vami in v vsaki oddaji ste mi dali novo upanje. Me dvignili. Z glasom, s svetlobo … Ne vem, kaj bi bilo sicer.« Ko sem to slišala in večkrat podobno, sem vedela, kaj mi življenje hoče povedati. Junija, ko sem posnela zadnje Sobotno popoldne, sem tako urednika prosila, če lahko ta projekt zaključim. In sem hvaležna, da me je uslišal.
Veliko govoriva o televiziji, kaj pa vi kot gledalka najraje spremljate?
Se boste smejali, če vam to povem ... Gorskega zdravnika in podobne serije, ki sproščajo in so lahko tudi ultra trivialne. Sicer pa vam povem po pravici: tudi jaz manj gledam televizijske programe kot prej, veliko gledam Netflix, filme in serije tam. Pač, to je nova realnost in z njo gremo naprej. Zato pa se toliko bolj trudim na TV, da obdržimo gledalce in da ne izumremo kar takoj. (smeh)
Kako vas je sploh zanesla pot na televizijo?
Zdaj, ko pogledam nazaj, mi je jasno, da moram biti tu. Kot majhna punčka sem se igrala z mikrofonom namesto z barbiko, pri petih letih snemala intervjuje z namišljenimi gosti. V šoli sem cele večere gledala Maria, Ivano v Petki, Mišo v Res je, doma so mi prav prepovedali gledanje televizije, ker je bilo preveč. Ampak ne risanke, oddaje! In na fakulteti sem prvi dan po faksu šla na študentski servis in gledala, ali kje iščejo novinarje. In sem prišla na takratno TV Primorko. Od tam po dveh letih na avdicijo RTV Slovenija in sem zaradi izkušenj in nekaj znanja verjetno lažje opravila vse preizkuse in tako se je začelo. Moja prva velika ljubezen. Ki še vedno traja. (smeh)
Kaj je največji čar delati na televiziji?
Zame osebno prav to, da se čutim povezana z ljudmi. In pa čarobni prostori, studio, rekviziti, maska, garderoba … ta svet je v moji duši.
Levega ali desnega profila - kot mnogi znani obrazi - pa nimate, ali pač? (smeh)
Nimam! (smeh) Me je tudi zadnjič režiser vprašal in si oddahnil, ko nisem imela »posebnih zahtev«.
Je morda tudi kaj sprememb pri vaših drugih aktivnostih?
Poleg televizije sem predavala nemščino, vendar zdaj nimam več toliko časa in predvsem ne energije za vse to. Počasi začenjam resnično živeti to, o čemer »pametujem« v intervjujih: počasi. Vse počasi. Delati nič. Večkrat samo sedeti v počivalniku in gledati skozi okno.
Ne, to mi pa ni, ker imam bogat notranji svet. Torej tudi ko iz počivalnika »samo« gledam skozi okno, jaz vidim veliko veliko več, kot vidijo moje oči.
Kaj vse pa Ani nahrani dušo, ko je daleč stran od kamer in drugih obveznosti?
Da ne delam nič, da počivam, da se smejim, pohajam, da grem v gozd, k morju, berem, da sanjam in svoje sanje uresničujem.
Imate morda kakšen skriti kotiček, kamor se radi umaknete?
Ja, veliko jih je. Vsi so v naravi. Imam nekaj najljubših gozdov in nekaj najljubših skal, kjer se valovi penijo.
In za konec še, imate še kakšno neizpolnjeno željo?
Veliko in hkrati nobene. Rada bi enkrat šla skozi tista polja sivke v Provansi, rada bi jezdila konja na Siciliji ali pa v Cornwallu po morski obali ... Hkrati pa lahko ničesar ne dobim, in sem srečna. Srečna ne-glede-na, jaz temu pravim. In jaz sem srečna v sebi, vsak dan in povsod.
