Denver je bil eden najbolj popularnih in najbolje prodajanih glasbenikov v sedemdesetih letih, prodal je več kot 33 milijonov glasbenih nosilcev, Slovencem pa je dal (na nek način) ponarodelo Sivo pot.
Letalčev sin
John Denver se je rodil 31. decembra 1943 kot Henry John Deutschendorf mlajši v Roswellu v Novi Mehiki. Njegovo otroštvo je zaznamoval oče tako s svojo nedostopnostjo kot svojim poklicem: bil je pilot ameriškega letalstva, ki je bil najbolj znan po svojih hitrostnih rekordih z bombnikom B-58 Hustler. Zaradi službe se je družina pogosto selila in John ni imel veliko prijateljev, zato se je zaprl vase. Še najdlje so se ustalili v Tucsonu v Arizoni, kjer so celo kupili hišo, bodoči glasbenik pa je tam živel od 1959 do 1959, do starosti 14 let. V tem obdobju je začel peti v znanem zboru Tucson Arizona Boys, pa je njegovo glasbeno veselje spet prekinila očetova selitev, najprej v Montgomery v Alabamo in potem v Forth Worth v Teksasu, kjer je tudi končal srednjo šolo. V svojem tretjem letniku je Denver nekega dne sedel v očetov avto in se odpeljal v Kalifornijo k družinskim prijateljem in da bi tam deloval kotglasbenik. Oče je po tednu dni prišel ponj z letalom in ga prisilil, da se je vrnil in končal šolo. John je imel še mlajšega brata Rona.
Glasba na prvem mestu
Ko je bil star 11 let, je od babice za rojstni dan dobil kitaro in se jo naučil igrati dovolj dobro, da je v času študija že lahko nastopal v lokalnih klubih. Študiral je arhitekturo v Lubbocku v Teksasu na tehnični univerzi in pel v folk skupini The Alpine Trio. Leta 1963, star 20 let, je odkorakal s fakultete in se odpeljal v Los Angeles, kjer je začel peti v klubih s folk glasbo in 1965 v skupini Chad Mitchell Trio zamenjal ustanovitelja. Po še nekaj menjavah v zasedbi je trio postal znan kot Denver, Boise in Johnson. Leta 1969 se je fant brez doma odločil, da se posveti solo karieri in zdaj že znan po svojem igranju v skupinah, je prvi album izdal pri založbi RCA Records – Rhymes & Reasons (Rime in razlogi). Že dve leti pred tem je sam posnel nekaj demo posnetkov pesmi, ki jih je igral na koncertih. Med njimi je bila Babe, I Hate to go, ki jo je pozneje preimenoval v veliko bolj znano Leaving on a Jet Plane. Ploščo z demo posnetki je natisnil v majhni seriji in jo podaril svojim prijateljem za božič. Njegov prvi album je produciral Milt Okun, ki je produciral tudi Chad Mitchell Trio. Ta je Denverjevo neizdano pesem Jet Plane posnel s triom Peter, Paul and Mary, ki je 1969 takoj priletela na vrh Billboardovih vročih 100, naslednje leto pa še v Angliji. Denver je svoje ime spremenil že na začetku kariere, ker je bil priimek Deutschendorf precej nenavadno in težko zapomljivo.
Kaj bo iz tega fanta?
RCA ni aktivno promoviral prvega Denverjevega albuma, pač pa je Denver sam odšel na turnejo po osrednji Ameriki in se ustavljal v mestih ter ponujal zastonj nastope na koncertih. Igral je po šolah, fakultetah ali običajnih lokalih. Po mestu je nalepil posterje, se s kitaro v roki naslikal na lokalnih radijskih postajah in ponudil intervju. Ker je bil avtor Leaving on a Jet Plane, je dejansko dobil nekaj pozornosti in odigral pesem ali dve. Čeprav ni imel finančne koristi, pa si je Denver v nekaj mesecih ustvaril solidno bazo oboževalcev, ki so ostali z njim vso kariero. 1970 je izdal še dva albuma, Take Me to Tomorrow in Whose Garden Was This, sestavljena iz njegovih zgodnjih pesmi in uspešnic.
Peljite me domov, podeželske ceste!
Denverjev naslednji album, Poems, Prayers & Promises (Pesmi, molitve in obljube), izdan 1971, pa mu je končno prinesel preboj in to zgolj zaradi ene same pesmi – Take Me Home, Country Roads, ki se je zavihtela na drugo mesto Billboarda, čeprav je bila na prvi seriji plošč celo poškodovana. Za uspeh se lahko Denver v veliki meri zahvali svojemu novemu menedžerju, Jerryju Weintraubu (ki je skrbel tudi za Elvisa, Franka Sinatro, Neila Diamonda, Boba Dylana in mnoge druge), s katerim je začel sodelovati 1970. Po uspehu je izdal še singl s te pesmi in kampanjo začel prav v Denverju v Koloradu.
Country Roads pri nas poznamo po ponarodeli priredbi Aleksandra Mežka, Siva pot, v kateri se vrača na Gorenjsko (ali po potrebi katerokoli drugo pokrajino).
Od trnja do zvezd
Od tega trenutka naprej je Denverjeva kariera poletela med zvezde. Album Rocky Mountain High (1972) je bil njegov prvi, ki je prišel med prvih 10, prav tako naslovna pesem. 1974 in 1975 je sledil niz uspešnic, Sunshine on My Shoulders, Annie's Song, Thank God I'm a Country Boy in I'm Sorry, albumi Greatest Hits, Back Home Again in Windsong pa so se vsi znašli na vrhu lestvic albumov.
Denver je stal na odru, preprost fant s kitaro v roki, z dolgimi blond lasmi in skoraj okroglimi očali z žičnatim okvirjem. Weintraub je poskrbel, da se je Denver znašel povsod, tudi na televiziji. Celo v Angliji je imel na televizijo serijo polurnih oddaj, čeprav je protestiral, da ga tam sploh ne poslušajo. Weintraub je vedel več – če ga že ne marajo kritiki, ga bo na tak način popeljal med ljudi. Potem, ko je bil gost v številnih oddajah v sedemdesetih, je začel serijo svojih oddaj z gosti in nekaj živimi koncerti v slavnem naravnem amfiteatru Red Rocks v Koloradu. Posebno božično oddajo si je na ABC-ju ogledalo kar 60 milijonov ljudi, kar je bil do takrat rekord te TV mreže.
Na vrhu kariere
Izostale niso niti nagrade, živi koncert An Evening With John Denver mu je prinesel Emmyja za izjemni glasbeni dosežek. Sodelovanje z Weintraubom je 1982 končal Denver, ko je postal nezadovoljen zaradi vedno večjega posvečanja svojega menedžerja drugim projektom - Weintraub je začel producirati filme, med njimi Altmanov Nashville (1975), Večerja (1982) Barryja Levinsona, Karate Kid in 2001 tudi Oceanovih 11 – ga je Weintraub vrgel iz pisarne in označil za nacista. »Uklonil sem se njegovim idejam in željam in vsakič ko sem to storil, sem prodal dušo hudiču,« je v svoji biografiji zapisal Denver.
Denver je nastopil tudi v Muppet Showu in postal velik prijatelj Jima Hensona, skupaj sta ustvarila posebno božično oddajo in country oddajo. V sedemdesetih se je poskusil tudi kot igralec v nekaj serijah, a brez vidnega uspeha. Zaigral je v komediji Oh, bog! (1977) z Georgeom Burnsom, v sedemdesetih in osmedesetih pa je petkrat vodil tudi podelitev nagrad Grammy in Tonight Show.
Tradicionalno netradicionalen
Leta 1975 je dobil tudi nagrado Zveze country glasbe (CMA) za izvajalca leta. Na podelitvi je predhodnik Charlie Rich zažgal ovojnico z Denverjevim imenom v protest, da je nagrado dobil netradicionalni country glasbenik, vsaj tako se je govorilo. Richov sin je pozneje povedal, da je bil njegov oče, izvajalec 1974, preprosto preveč pijan in poln tablet proti bolečinam in je le poskušal biti smešen. Leta 1977 je Denver postal soustanovitelj organizacije The Hunger Porject, ki v kateri so se zavzemali za končanje lahkote po svetu in deluje še danes. Ameriški predsednik Jimmy Carter mu je dodelil mesto v komisiji za Svetovno lakoto, Denver pa je delu posvetil pesem I Want to Live. V sedemdesetih ga je njegov oče naučil tudi pilotirati, skupaj pa sta vodila nagrajeno oddajo Više ko letimo: Zgodovina letalstva.
Gremo se politiko!
Sredi sedemdesetih se je začel tudi politično udejstvovati, pesem Calypso je posvetil delu slavnega pomorca Jacquesa Cousteau, javno se je zavzemal za ekologijo, očuvanje narave in divjega življenja, reševanje problematike brezdomcev, revnih, lačnih in v osemdesetih tudi za okužene z AIDS-om. S Carterjem sta postala dobra prijatelja že v času predsedniške kampanje, na kateri je Denver nastopal, ko je le lahko. 1976 je ustanovil fondacijo Windstar, ki promovira trajnostno življenje. Njegova zgroženost nad nesrečo v Černobilu 1986 pa je prinesla serijo koncertov v komunističnih državah Azije in Evrope. V osemdesetih je bil zelo kritičen do Reaganove administracije, nadaljeval je s kampanjami proti lakoti, za kar mu je Reagan 1987 podelil nagrado Svet brez lakote. Svojo kritičnost do konservativne politike je opisal v pesmi Let Us Begin (What are We Making Weapons For).
Pred glasbo dobrodelnost
Po sedemdesetih je imel Denver le še nekaj približno uspešnih pesmi, ki so prišle med prvih 30 na Billboardu, a nobena ni bila blizu najboljšemu obdobju. Večino svojega časa je posvetil dobrodelnosti, od 1973 do 1979 je tako vsako leto v Aspenu v šoli za gluhe priredil dobrodelni koncert in zbral sredstva za njeno delovanje. Denver je imel še eno obsesijo, smučanje. Za olimpijske igre v Sarajevu 1984 je napisal temo za oddaje na BBC-ju in seveda iz Sarajeva tudi komentiral smučarske tekme. Bridko razočaranje je doživel, ko je na željo, da bi 1985 sodeloval pri pesmi We are the World, dobil negativen odgovor, češ da bi njegov country imidž zmanjšal kredibilnost pop-rock himne. Vsem njegovim dobrodelnim vlogam navkljub. V avtobiografiji Take Me Home iz 1994 je zapisal: »To, da me niso povabili, mi je strlo srce.«
Kot velikemu ljubitelju letalstva je Nasa ponudila vlogo v pri programu Državljani v vesolju, kjer so med posadko na poletih Space Shuttla redno leteli ljudje običajnih poklicev, ne samo inženirji in snovalci pri Nasi. 1985 je tudi sam opravil teste in bil eden od finalistov za prvi polet 1986. Ko se je tega leta zgodila nesreča Challengerja in je na njem umrla učiteljica Christa McAuliffe, je Denver napisal pesem Flying For Me za vse astronavte. Pogajal se je celo s sovjetskim vesoljskim programom, da bi poletel z njimi, a je bila cena 20 milijonov dolarjev zanj nesmiselna. 1985 je imel v Sovjetski zvezi 11 koncertov in je bil prvi ameriški izvajalec po več kot 10 letih, ki je nastopil za Železno zaveso, dve leti pozneje pa je igral na dobrodelnem koncertu za žrtve Černobila.
Življenje, ki ga nosi hudournik
Leta 1997 je posnel tudi oddajo za TV serijo Nature, kjer je predstavljal naravna čudesa, ki so navdihnila njegove pesmi. Njegova zadnja pesem je bila Yellowstone, Comming Home, ki jo je napisal, ko je s sinom in hčerko raftal po reki Colorado. Poleti 1997, malo pred smrtjo, je posnel otroški album s tematiko vlakov, All Aboard, sestavljen iz starih pesmi, ki pojejo o železnici. Za album je po smrti dobil Grammyja za najboljši album za otroke, njegov edini pravi Grammy.
A zasebno Denver ni imel mirnega življenja. Prvič se je poročil 1967 z Annie Martell, ki jo opisuje tudi v čudoviti baladi Annie's Song, napisani na sedežnici med smučanjem v Aspnu. Od 1968 do 1971 sta živela v Edini v Minnesoti, potem pa je kupil posestvo v Aspnu, kjer je živel do svoje smrti. Ker Annie ni mogla imeti svoji otrok, sta posvojila punčko Anno Kate in fantka Johna.
»Moja najboljša stvar je, da sem oče neke deklice in oče nekega fantka. Ko bom umrl, je to dovolj, da se me po nečem spominjajo,« je zapisal. Z Annie sta se uradno ločila 1982. V dokumentarcu John Denver: Country Boy (2013) je v intervjuju iz 1983 Denver omenil, da ju je razbila njegova kariera, bila sta premlada in premalo zrela, da bi se soočila z njegovimi nenadnimi uspehi. Ob ločitvi je Annie dobila polovico premoženja, kar je Denver pospremil tako, da je z motorno žago prerezal na pol tudi njuno zakonsko posteljo.
Leta 1988 je po dveh letih poročil avstralsko igralko Cassandro Delaney, ki se je preselila k njemu v Denver, rodila se jima je hčerka Jesse Belle. Razšla sta se 1991 in ločila 1993. »Preden je bilo konec, je v tem kratkem obdobju uspela narediti bedaka iz mene od enega do drugega konca doline.«
Denver je svoje demone utapljal v alkoholu in tudi drugih ženskah.
Žlahtne kapljice in ekscesi
Istega leta so Denverja aretirali zaradi vožnje pod vplivom alkohola in ga pogojno obsodili, avgusta 1994, ko je pogojna še vedno veljala, je svojega Porscheja mrtvo pijanzapeljal v drevo v Aspnu. Začelo se je sojenje, ki pa se je potem, ko je Denver tragično umrl, končalo. 1996 so mu zaradi pijančevanja odvzeli tudi pilotsko licenco.
Med ostalimi rečmi, ki jih je počel, je John Denver tudi slikal, a se je zaradi pomanjkanja časa potem preusmeril v fotografijo. 2014 so v Denverju v Koloradu razstavili njegovo še neobjavljeno zbirko 40 fotografij. Bil je kot rečeno tudi navdušen smučar in golfist, a pred vsem tem letalec. Letenje je bilo na drugem mestu, takoj za glasbo. Leta 1974 je za potrebe turnej kupil Learjetov poslovni reaktivec in se z njim prevažal na koncerte. Zbiral je stare dvokrilce, imel je akrobatsko letalo Christen Eagle, dve Cessni 210 in od 1997 tudi eksperimentalno letalo Rutan Long-EZ, ki ga je na koncu tudi stalo življenja. Že pred tem je imel nekaj manjših nesreč, a brez posledic.
Zadnji polet
John Denver je umrl popoldne 12. oktobra 1997, ko je njegovo doma zgrajeno letalo Rutan Long-EZ strmoglavilo v morje ob obali Monterey Baya v Kaliforniji. Pred tem je izpeljal serijo letečih postankov na letališču v Montereyu. Umrl je zaradi poškodb od udarcev, ki jih je dobil, ko je letalo priletelo v morje.
Denver ni bil slab pilot, imel je 2700 ur, imel je dovoljenja za več vrst letal. Malo pred nesrečo je kupil letalo, ki ga je zasnoval Burt Rutan, ki je znan po svojih nenavadnih letalih, med njimi je tudi White Knight za Virgin Galactic. Letalo so takrat prodajali v kitu, Denver pa je kupil rabljenega. Dan pred nesrečo je malo letalo s krili zadaj in stabilizatorji spredaj ter motorjem v zadku tudi prvič preizkusil na polurnem letu. Čeprav ni imel pilotskega dovoljenja, je vseeno letel, vendarle v času nesreče ni imel v sebi niti kapljice alkohola.
Preiskava po nesreči je pokazala, da Denver med poletom ni uspel preklopiti rezervoarja za gorivo, potem ko je ob številnih letečih postankih in dan prej spraznil enega od rezervoarjev v krilih. Originalna zasnova je imela preklopno stikalo med pilotovimi nogami, a ga je predhodni lastnik, potem ko je sestavljal letalo, prestavil za levo ramo, vključno z merilnikom gorivo, pa tudi zelo težko ga je bilo obrniti. Denver se je o tej težavi dan pred tem pogovarjal z mehanikom na letališču in pred usodnim poletom sta celo poskusila podaljšati ročico stikala, a neuspešno. Da bi lahko preklopil, se je moral pilot obrniti za 90 stopinj, kar je pomenilo, da se je nevede z desno nogo z vso silo naslonil na desno pedalo, ki je letalo obrnilo v desno in navzgor. To se je Denverju tudi zgodilo.
Pred poletom je letalo imelo v desnem krilu pol rezervoarja, v levem pa četrt in Denver je odklonil, da mi letalo napolnili, češ da je več kot dovolj za dve uri letenja. V kokpit si je namesti ogledalce, da je lahko videl merilnik goriva, ki je bil postavljen tako, da ga je lahko videl le sopotnik na zadnjem sedežu. Njegovo strmoglavljenje je videlo vsaj 20 ljudi, ki so potrdili, da je Rutanovo letalo z Denverjem priletelo v vodo pod strmim kotom in s kašljajočim motorjem. Ob nezmožnosti preklopa goriva je preiskava za nesrečo obdolžila tudi Denverja, ki se ni dovolj privadil letala in tudi graditelja letala, ki je samovoljno prestavil stikalo.
Dediščina pesmi
Po glasbenikovi smrti so v Koloradu spustili državne zastave na pol droga, Denverjev pepel pa so raztresli po Skalnatem gorovju, o katerem je pel. Leta 2000 je CBS posnel film o Johnu Denverju s Chadom Loweom v glavni vlogi, ki pa so ga kritiki raztrgali. Deset let po nesreči so na kraju nesreče tudi postavili spominsko ploščo, Kolorado pa je Rocky Mountain High dodal ob bok predhodne pesmi Where the Columbines Grow za uradno himno te zvezne države. A to ni bila edina himna – Country Roads je marca 2014 postala himna Zahodne Virginije.
