Redko se zgodi, da skupina izda tri dobre studijske albume. Zapored. Še redkeje, da ji uspe preseči izjemen prvenec. Norvežana Svein in Torbjørn sta za to potrebovala desetletje.
Za prvi singel Juniorja sta izbrala Happy Up Here (spremljajoči video odlično preigrava ikonografijo igre Space invaders) in se z nekaj zvoki iz hita Eple vrnila na sam začetek zgodbe. Z naslednjimi desetimi zapisi sta vsaj dosegla, brez časovne distance pa najbrž tudi presegla prvenec iz leta 2001, s katerega se spominjamo vsaj še skladb So Easy, Remind me in Poor Leno. Štiri leta kasneje sta postregla s težjim Razumevanjem (Only this Moment, 49 Percent, What Else is There?), a sta se v nasprotju s skupinami, kot sta Knife in Air, tega zavedela in z novo ploščo nista zdrsnila ne v osladni pop ne v zateženo alternativo. Odlika Juniorja je, ob značilno toplem retrofuturističnem zvoku, ki ga ob elektroniki napaja obilje klaviatur in godal, izjemen nabor gostujočih pevk, ki sta jih nabrala pri vzhodnih sosedih: ob rezidenčni Anneli Drecker nastopa v skladbi Miss it so much mednarodno manj znana Lykke Li, v kar dveh (Tricky Tricky in This must be it) pa gostuje Karin Dreijer-Andersson iz projekta Knife. Prav idealno se je v skladbi Girl and The Robot z zvokom skupine Röyksopp zlila Robyn, žanrsko izmuzljiva pevka, ki jo podpirajo vsi kultni skandinavski producenti (Trentemøller, Dahlbäck, Hulkonnen, Tiger Stripes …), zato tudi ta simbioza ni presenečenje. Če sklenemo: tole je ena redkih plošč, za katere si upam že sedaj zapisati, da bo nedvomno prestala test časa.
Dallas
