Uspeh prvenca Alright, Still gospodične Allen dolguje več soodvisnim dejavnikom: hudomušnim izjavam, porastu pomena spletne skupnosti MySpace, tipično britanskemu videzu in slogu, predvsem pa lastni domišljiji ter ustvarjalnosti.

Med zvezde so jo pred slabimi tremi leti ponesle objave v spletu, kritiki so jo vsi po vrsti razglašali ne le za naslednjo vročo robo, ampak kar za začetnico iskrenega novega vala angleškega popa. Bolj ali manj prijazni obračuni v rumenem časopisju so pritiske pred izdajo ključne druge plošče le še povečali. Lily ostaja dekliško navihana, a je mestoma neverjetno pronicljiva; prvi singel Fear je satirična kritika sodobne kapitalske družbe z zgodbo uspeha željnega dekleta. Pri uvodni Everybodys at it se zdi, da se je dodobra naposlušala The Killers in Madonne, na trenutke lirično spominja na bolj zagrenjeno različico Alanis Morissette, a po drugi strani malomeščansko Fuck You zapoje, kot da gre za veselo praznično popevko. Nekaj je neizrazitih mašil, a kot protiutež presenetijo občasni country vzorci in celo harmonika. Kar bi lahko odpisali kot nedefinirano, češ, saj kot instant zvezdnica kratkega veka nima niti trajnostnega glasbenega izraza, lahko po drugi strani označimo za pogumen poskus raziskovanja glasbenih žanrov v iskanju same sebe ali celo v iskanju nadgradnje izraza, s katerim jo večina označuje. To je redka vrlina pri zvezdnicah njenega kova, a to seveda ne pomeni, da bo tisto, kar bo (iz)našla na naslednji plošči, pohvale vredno. Ampak tokrat je zelo simpatično.

Parlophone/Dallas