Brata Gallagher. Noel in Liam. Kako drugačna in dolgočasna bi bila devetdeseta leta brez njiju. Brez njunega petelinjenja, odmevnih izjav, ekscesov, ambicioznosti, eskapad, medsebojnih pretepov, škandalov – in seveda kar nekaj skladb, ki so pustile močan pečat tisti dobi. Prav zaradi glasbe so Oasis še vedno eden velikih koncertnih bendov. Pogovor sva opravila pred koncertom v Trevisu.
Bi novo ploščo Dig Out Your Soul postavil ob bok Definitely Maybe in Whats the Story (Morning Glory) kot zaokrožitev trilogije res dobrih albumov?
Zraven bi pristavil še Dont Believe the Truth, pa bi bile štiri plošče istega razreda. Dig Out Your Soul je nedvomno ena mojih najljubših plošč Oasis.
Se ti je na dan, ko ste končali snemanje, zdelo, da ti je tokrat uspelo ustvariti enakovrednega naslednika prvih dveh plošč?
Večino skladb sem tokrat napisal v studiu, prej sem vedno že dokončane skladbe nosil na snemanje. Tako med nastajanjem nisem vedel, katere skladbe bodo na koncu izšle. Že med ustvarjanjem so se zdele drugačne. Običajno sem sam produciral plošče, tokrat je to delo opravil Dave. Res smo zelo zadovoljni.
{bot_newvideoholder}
O prvih dveh letih meteoritskega vzpona je bilo povedano že vse, zato se tam ne bi mudila. Do Be Here Now (1997) ste imeli vse, kar ste želeli. Oasis so stali na vrhu sveta. Ti si imel celo rolsrojsa, ki ti ga je za božič podaril Alan McGee (lastnik založbe Creation in odkritelj Oasis). Vsega je bilo v izobilju, to pa ni najboljša popotnica. So se začele takrat stvari kvariti?
Ne, ne … (premišljuje in sopiha). Po koncertih v Knebworthu so začeli prihajati tudi čeki s tantiemami za prvi dve plošči. Ko si poln denarja in imaš vse, kar si si kdaj želel, ko ti vsi govorijo, kako odličen si, potem se ti zdi, da nimaš več kaj dokazati. Zame osebno je bilo obdobje odlično, ker je bilo tako zabavno. Toda takšno ozračje ne navdihuje dobre glasbe. Dve plošči, Be Here Now in Standing on Shoulder of Giants, sta bili spočeti spotoma. Če pogledam z distance, ne bi smeli izdati Be Here Now. Morali bi si vzeti dopust, pustiti, da Morning Glory še naprej leti. Ko smo šli v studio za Be Here Now, je bila Morning Glory še visoko na vseh lestvicah. Ko gledam nazaj, pa sem vesel, da je ta plošča tako nora, kot so bili nori tisti časi. Vesel sem, da sem jih preživel, čeprav jih ne bi rad znova.
Pri vaju z Liamom fascinira sproščenost kljub ogromni prepoznavnosti. Zvezdniki pogosto težko shajajo s takšno slavo, vidva pa sta delovala, kot da sta rojena zanjo.
Saj je bilo fantastično, užival sem v vsakem trenutku! Še vedno uživam. A kot pravim, se ne bi rad tako obnašal pri enainštiridesetih; sedaj imam otroke, nočem biti slaba šala. Takrat pa – kdo ne bi rad živel na takšen način?
Liam trdi, da ob večerih ne hodi ven, ker mu vedno kdo teži. Ti še vedno ob vikendih redno zahajaš ven?
Ja, kar redno, in nihče mi ne teži. Saj tudi Liamu ne težijo. On le misli, da mu težijo. Liam je eden tistih paranoičnih zvezdnikov, ki so prepričani, da ljudje ves čas bolščijo vanje. Takšen je kot Robbie Williams, Elton John in Chris Martin, ki so prepričani, da ne morejo živeti normalnega življenja, ker so preveč znani. Pa sploh niso tako popularni. So pač fantje, ki se ukvarjajo z glasbo. Živim v centru Londona in redno hodim ven, pa mi nihče ne teži.
Liam je večkrat omenil, da se bo preselil v New York. V Im Outta Time je celo vključil delček intervjuja z Lennonom, kjer razlaga o pridobitvi zelene karte za selitev v New York. Bi se tudi ti selil?
Liam se bo preselil? (Zavije z očmi.) Dobro. V New York rad hodim na počitnice, ne bi se pa tja selil, ker mi je v Angliji všeč. Zakaj bi se selil tja, kamor gre on? Fajn bi bilo, če bi se on preselil tja. No, ne za Newyorčane! (Smeh.)
