Tričlanska zasedba iz majhnega angleškega mesteca je leta 2004 po šestih letih tlake po britanskih pubih na mah osvojila otoško poslušalstvo. Angleži so od nekdaj privrženi melodičnemu pop rocku in Keane so imeli prave sestavine za uspeh: nalezljive, melanholično obarvane skladbe, pevca z žametnim vokalom in nenavadno glasbeno formulo brez kitarista, z močno poudarjenimi klaviaturami. Prvenec Hopes and Fears je do konca leta 2004 postal druga najbolje prodajana otoška plošča leta, čisto vse naslednje, vključno z letos izdano Strangeland, so pristale na vrhu angleške prodajne lestvice, skoraj podlegla je celo Angležem običajno nenaklonjena Amerika. A nenadni svetovni uspeh je zahteval svoj davek, ki ga je najdražje plačal ravno pevec Tom Chaplin; v nekem trenutku se je znašel v globoki depresiji zaradi kokainske zasvojenosti, iz katere se je izvlekel po večmesečnem zdravljenju. Pred ljubljanskim nastopom smo ga poklicali v London.
Pozdravljen! Kako se imaš?
Odlično. Ravnokar se pogovarjam s predstavnico založbe o prihodnjih načrtih. Pred kratkim smo se vrnili iz Latinske Amerike in s krajše turneje po zahodni obali ZDA ... Ne moremo se pritoževati, življenje res ni težko. (Smeh.)
Plošča Strangeland je še sveža. Kam bi jo uvrstil v diskografiji benda? Kakšni so občutki ob "novorojencu"?
Na to je težko odgovoriti. Mogoče je bližje prvencu, saj smo jo spočeli zelo spontano. Skladbe so nastajale na vajah, ne v studiu, točno tako kot Hopes and Fears. Nismo želeli preveč posegati po studijskih zvijačah, ki smo jih precej uporabljali na drugi in tretji plošči. Tematsko, torej lirično, se ozira po naši preteklosti, po krajih, kjer smo odraščali ... Lahko bi rekli, da gre za refleksivno tematiko. Ob uspehu benda nam je nekaj let enostavno pobegnilo, ker smo bili toliko časa zdoma. Ozirali smo se po vsakdanjem življenju v mestecih, takšnih, v kakršnih smo odraščali – nobeden med nami ni iz Londona ali drugega večjega mesta, in zdi se mi, da so ta življenja zelo zanimiva, čeprav mogoče delujejo dolgočasno.
Kariero ste začeli kot kvartet, tik pred izdajo prvenca ste bili tričlanska zasedba, enako v vseh teh letih uspehov, zdaj ste ponovno štirje. Je bil Jesse manjkajoči člen? Običajno uspešne zasedbe ne dodajajo polnopravnih članov, le "najete glasbenike ..."
Pri nas se je to zgodilo čisto spontano. Imeli smo dogovorjen nastop za Radio 1 in želeli so, da si vsi nastopajoči izberemo uspešnico iz osemdesetih let. Odločili smo se za Under Pressure (Queen + David Bowie, op. a.). Za nastop nismo imeli basista, v studiu smo znamenito basovsko linijo odigrali na klaviaturah, a nekoga smo potrebovali za na oder in Jesse je bil član naše spremljevalne tehnične ekipe. Povabili smo ga na oder in bilo je odlično. Sčasoma je postal nepogrešljiv del koncertne postave, hkrati se je naše prijateljstvo poglabljalo in zdaj je polnopravni član Keane. Šlo je za srečno naključje.
Ste sedaj vi trije prijaznejši do drug drugega, ker je v bendu nov član? George Harrison je nekoč dejal, da ni mogel verjeti, koliko prijaznejši so postali odnosi v Beatlih, ko je na snemanje Belega albuma prišel Billy Preston.
(Smeh.) Verjetno ne. (Smeh.) Jesse ima zelo poseben smisel za humor. Čisto resno, spoštujemo drug drugega, naučili smo se tudi obnašanja na turneji, če si s kom skupaj po več mesecev, lahko postanejo odnosi zelo napeti, zato se trudimo ohranjati pravo mero tolerance. Kot bend, mislim glasbeno, smo od nekdaj resni, a prijazni drug do drugega? Ne. (Smeh.)
Celoten intervju s Tomom lahko preberete v Stopu številka 39.
