Kaj je to 'power trio', bomo pojasnili kar na začetku. Bas, kitara in bobni, rockovska osnova, brez potrebe po dodatnem pevcu, ritem kitari ali klaviaturah. In sem spada kanadski Rush. Trio, ki je nastal 1974 (v osnovi že prej) in prenehal delovati 2015. Samo v ZDA so Rush prodali 26 milijonov albumov, po celem svetu pa 42. Nominirani so bili za sedem Grammyjev, osvojil deset nagrad Juno in po mnenju mnogih spadajo med največje rock skupine vseh časov.
Kanadski Srb
Leta 1973 so v Kanadi predvajali dokumentarni film Come on Children, posnet nekaj let prej. Režiser Allan King je posnel skupino otrok med 13 in 19, ki so živeli na kmetiji kot neke vrste socialni eksperiment. Niso hodili v šolo in so živeli povsem neodvisno, brez staršev. Med njimi je bil 17-letni dolgolasi mladenič, ki je nažigal kitaro in vsem razlagal, da mu je ime Alex z neizgovorljivim priimkom, le v špici filma piše Aleksandar Živojinović. V filmu svojima staršema Nenadu in Melaniji pove, da ne bo končal srednje šole in bo s svojo skupino služil 80 dolarjev na noč. Ne samo to, ima nekaj mesecev starega otroka in že več let skupino z imenom Projection, ki nastopa v soseski Willowdale in po preostalem Torontu. Do takrat niso zaslužili niti centa. Kmalu po tem je svoj priimek poangležil in postal Alex Lifeson, skupino pa preimenoval v Rush.
Poljski Žid
Alex je imel tudi sošolca in prijatelja – Gary Lee Weinrib je bil sin poljskih Židov Morrisa in Mary, ki sta se spoznala še v Auschwitzu, bila redka od preživelih in se potem po vojni poročila in emigrirala v Kanado. Oče je umrl kmalu in Gary je prav tako pustil šolo in se nameraval ukvarjati z glasbo. Že od otroštva je igral bobne, tubo in klarinet, naučil se je igrati tudi klavir in kitaro. Navdihoval ga je basist skupine Cream, Jack Bruce in tako je mladenič prvenstveno postal basist, svoje nerockersko ime pa je spremenil v Geddy Lee – Geedy ga je klicala mama.
Rush pred Rushom
Proto skupino je kot rečeno ustanovil avgusta 1968 Živojinović z basistom in pevcem Jeffom Jonesom in bobnarjem Johnom Rutseyem. Alex je s slednjim igral že pred tem v neuspešnem poskusu Projection, ko sta pobrala še bobnarja, so septembra 1968 v anglikanski cerkvi v Willowdalu odigrali prvi koncert in zanj dobili 25 kanadskih dolarjev. Do takrat so vadili brez imena in ker se je naenkrat mudilo, je Rutseyev brat Bill predlagal kar Rush (naglica) in tako je ostalo. Ker je imel Jeff Jones kar velike probleme z logistiko in vajami v Živojinovićevi hiši, je predlagal, da ga zamenja Gary 'Geddy' Weinrib, ki si je takrat tudi spremenil ime v Geddy Lee. Rush so v glavnem igrali priredbe Cream, Jimija Hendrixa in Johna Mayall. Takrat so tudi iskali zvok in Rush so začasno preizkusili še enega kitarista, Mitcha Bossija in dobili bolj stalnega Lindyja Younga na klaviaturah.
Adijo, Geddy! Pozdravljen, Geddy!
Potem je skupina najela še menedžerja, brez pravih referenc. Bil je to Ray Danniels, ki se je začel vpletati v vse detajle Rush in kmalu po prihodu so na Dannielsovo prigovarjanje odpustili Leeja. Novi vokalist je bil Joe Pema, z njim pa sta zdaj Lifeson in Rutseynaredila nov projekt z imenom Hadrian. Po katastrofalnem koncertu s Pemo je Rutsey poklical Leeja in mu rekel: »Veš, zmotili sem se, a lahko prideš nazaj?« In tako so bili Rush spet skupaj s starim imenom kot trio Lifeson, Rutsey in Lee. Večinoma so igrali po lokalnih srednjih šolah, ko pa je Kanada 1971 znižala mejo za pitje alkohola z 21 na 18 let, so lahko mulci igrali tudi v barih in klubih in tako so glasbeniki iz domače garaže začeli nastopati tudi 6 dni na teden. Demo kaseta pri založbah ni naletela na zanimanje, zato so ustanovili kar svojo Moon Records. 1973 so v studiu posneli prvi sing, priredbo Buddyja Hollyja, Not Fade Away, na B strani je bila njihova You Can't Fight It, plošča je septembra 1973 dosegla 88. mesto kanadske RPM lestvice. Isti mesec so imeli kot predskupina New York Dolls prvi večji koncert. Snemali so tudi svoj prvi album z veliko težavami; zvok ni bil pravi, Rutsey je na dan snemanja strgal vsa besedila in Lee jih je potem napisal sam na novo.
Prvi album tako – tako
Marca 1974 je izšel prvenec Rush. Prvotno naklado 3500 kosov so hitro prodali, na kanadski lestvici je prišel na 86. mesto, kritiki so si bili enotni – album je derivat Led Zeppelinov. Potem ga je v roke dobila Donna Halper, glasbena direktorica in DJ pri WMMS v Clevelandu in dodala pesem Working Man v klasični repertoar radia, kjer so ljubitelji hard rocka počasi začeli sprejemati Rush v svoja ušesa. Danniels je junija 1974 podpisal promocijo za Rush z ameriško agencijo ATI, kjer so kopijo albuma poslali založbi Mercury Records. Tam je nanje postal pozoren skavt Cliff Burnstein in z Rush podpisal pogodbo za 200 tisoč dolarjev.
Potem je 25. julija svoj zadnji koncert z Rush odigral John Rutsey, ki se ni strinjal s kompleksno rock usmeritvijo pesmi, ki sta jih pisala Lifeson in Lee. Lee se spominja, da Rutsey že v osnovi ni maral turnej, imel pa je tudi diabetes tip 1, ki je še dodatno kompliciral njegovo življenje. Že od oktobra 1973 ga je na koncertih večkrat zamenjal nadomestni bobnar Gerry Fielding.
Profesor
Na avdiciji sta Lee in Lifeson med petimi bobnarji izbrala Neila Pearta, ki se je Rush uradno pridružil 29. julija 1974, dva tedna pred prvo turnejo po ZDA. Prvič so nastopili 14. avgusta v Civic Areni v Pittsburghu pred 11 tisoč ljudmi kot predskupina Uriah Heep in Manfred Mann's Earth Band. Peart je prevzel tudi pisanje besedil, česar sta se Lee in Lifeson otepala in ker je ogromno bral, je bil tudi njegov besedni zaklad izjemen. Glasba se je premaknila proti progresivi, navdih so našli pri Yes in Pink Floydih. Aja, zakaj profesor, boste vprašali? Peart je bil vrhunski bobnar, že pri tridesetih so ga 1981 sprejeli v Bobnarsko dvorano slavnih (najmlajši do zdaj), od samih začetkov pa so ga klicali 'profesor', čeprav bi lahko bil tudi doktor. No, po koncu ameriške turneje je album Rush prišel do 105. mesta ameriške lestvice albumov Billboard 200.
Pred jutrom je najbolj temno
Fly by Night (1975) je bil prvi album, ki je nastal s Peartovimi besedili. Pesem By-Rot & The Snow Dog zaznamujejo kompleksen aranžma in tipičen progresivni multisekcijski format. Besedila so doživela preobrat, saj je Peart oboževal fantazijsko in znanstveno fantastično literaturo. Kljub novi usmeritvi je bil del pesmi podoben blues slogu prvega albuma. Fly by Night je bil izdan kot singl in je prišel na 45. mesto v Kanadi, album pa na 9. S 100 tisoč kosi je doživel tudi kanadsko platinasto naklado, enako v ZDA za 1 milijon.
Istega leta je sledil album Caress of Steel s petimi pesmimi, od tega sta bili dve, Necromancer in Fountain of Lamneth sestavljeni iz več stavkov. Kritki niso bili zadovoljni. Album je pomenil prevelik odmik od sloga prvega albuma in tudi Fly by Night. Mišljen kot preboj, je album klavrno propadel. Turneja je bila omejena le na nekaj koncertov, pri Mercuryju pa so že začeli brusiti nože.
Enaindvajset – dvanajst
Založba je želela od Rush bolj komercialno in splošno usmerjen album. marca 1976 je izšel 2112 (izgovorjen kot Twenty One- Twelve), ki se začne z 20-minutno naslovno pesmijo, razdeljeno v sedem segmentov, trio pa je seveda ignoriral željo založbe. Kljub temu, je bil album prvi komercioalno uspešen, samo v Kanadi je bil prodan v četrt milijona izvodih. Od februarja 1976 do junija 1977 so šli fantje tudi na turnejo, prvič tudi v Evropo v Anglijo, Nemčijo, na Švedsko in Nizozemsko. Trije razprodani koncerti v Torontu junija 1976 so služili tudi za živi album All the World's Stage, ki je izšel septembra in se v ZDA prebil med prvih 40.
Vrhunec progresivne dobe
Po koncu turneje so Rush v Walesu v Rockfield Studios posneli A Farewell to Kings (1977) in Hemispheres (1978). Progresivni rock se je na teh dveh albumih razcvetel na polno. »Odkrili smo še več progresivnih bendov, Yes, Van der Graaf Generator in King Crimson, vsi so služili za navdih,« je povedal Lee. Člani so začeli eksperimentirati: Lifeson je uporabil klasične in 12-strunske kitare, Lee je dodal klaviature, Peart pa celo serijo tolkal, od triangla, lesenih palčk, zvonov in gongov. Še vedno so sestavljali dolge konceptualne pesmi s fantazijskim podtonom. Trend je trajal nekje do 1981. Prvi singl iz Farewell to Kings, Close to the Heart je v ZDA prišel na 76. mesto, v Angliji pa na 36. Album ni bil tako uspešen kot 2112, a ni veliko zaostajal. Album Permanent Waves (1980) je prinesel vpliv reggaea in new wave. Hard rock je bil še vedno prepoznaven, a sintetizatorji so sestavljali velik del zvoka. Tudi pesmi so postale precej krajše, med njimi The Spirit of Radio in Freewill, ki sta pomagali, da je album postal najvišje uvrščen album Rush. Spirit of Radio je postal najuspešnejši singl, v Angliji 13., v ZDA pa 51. mesto. Tudi Peartova besedila so postala bolj humanistična, družbena in čustvena. Album je pospremila turneja s 96 koncerti.
Rush na vrhu
Leta 1981 izdani Moving Pictures je nadaljeval tam, kjer je predhodnik končal. Na njem je najbolj znana pesem skupine, Tom Sawyer. Anekdota pravi, da je Mark Twain, ko je obiskal koncert Rush, po tej pesmi napisal svojo knjižno uspešnico. Šalo na stran, Tom Sawyer je v ZDA dosegel 44. mesto in 24. v Kanadi. Limelight je bil še en uspešni singl, na albumu pa je tudi zadnjič, da so Rush uporabili dolgi format pesmi – bila je to izvrstna The Camera Eye. Moving Pictures je v Kanadi skočil na prvo mesto in v ZDA dosegel 3. mesto. V ZDA je dosegel petkratno platinasto naklado – pa računajte. Rush so dosegli vrh in na spremljevalni turneji je nastal še drugi živi album, Exit… Stage Left.
Elektronska osemdeseta
Osemdeseta so pri Rush zaznamovali sintetizatorji, iz ozadja so prevzeli vodilne linije, z zelo mali kitare kot v Countdown in Subdivisions z albuma Signals (1982), ki je bil drugi na vrhu kanadskih lestvic in na 10. mestu v ZDA. Album je tudi pomenil razhod z dolgoletnim producentom Terryjem Brownom, ki ni bil navdušen nad pretirano rabo sintetizatorjev, ki so dosegli nov nivo na Grace Under Pressure (1984). Peart je začel intenzivno uporabljati elektronske bobne, album je posnel s Simmonsovimi bobni (zagotovo se spomnite šestkotnikov kot bobnov). Album je prišel na 5. mesto v Kanadi in 10. v ZDA. Z novim producentom Petrom Collinsom so Rush izdali še Power Windows (1985) in Hold Your Fire (1987). Še najmanj klasičnega dela je imel Lifeson, ki je zato več časa namenil eksperimentiranju z efekti. Power Windows je v Kanadi dosegel 2., v ZDA pa 10. mesto, medtem ko je drugi v ZDA dosegel 13. mesto in ni dosegel milijona prodaje. Zadnji iz osemdesetih, A Show of Hands (1989) je bil tudi zadnji, ki je izšel pri Mercuryju, Rush so se zatem prestavili k Atlantic, prejšnja založba pa je 1990 izdala še kompilacijo Chronicles.
Nazaj h koreninam in premor
Že 1989 je album Presto napovedal konec osemdesetih, Roll the Bones (1991) pa je to potrdil. Na albumih so se znebili večine klaviatur in dali več poudarka kitaram, tu in tam je bil celo kak instrumentalni funkovsko-jazzovski komad. Tranzicija se je nadaljevala s Counterparts (1993) in Test for Echo (1996), oba je produciral Collins, kitara pa na njima povsem prevladuje. Prvi je v ZDA dosegel 2. mesto, Echo pa 5. mesto.
Osebna tragedija in pet let premora
Julija 1997 se je končala turneja Test for Echo, samo mesec dni pozneje pa je Peartu v prometni nesreči umrla hčerka Selena, leto zatem pa zaradi raka še žena Jacqueline. Peart si je vzel čas za žalovanje, ostalima članoma pa po pogrebu sporočil: »kar se tiče mene, sem upokojen«. Peart je na svojem motorju prepotoval 90 tisoč kilometrov po ZDA in napisal knjigo Ghost Rider: Potovanja po poti ozdravitve. Ali bodo Rush še kdaj nadaljevali, ni bilo jasno, preostala člana pa sta pripravljala kompilacijo, Different Stages. Trojni album je bil posvečen Seleni in Jacqueline. Ko je Neil Peart v Los Angelesu obiskal dolgoletnega fotografa Rush, Andrewa MacNaughtana, je tam spoznal svojo naslednjo ženo. S Carrie Nuttall se je poročil 9. septembra 2000 in se odločil, da se vrne v trio. Z ženo, s katero ima prav tako hčerko, sta do njegove smrti živela v Santa Monici, Peart pa je 2014 dobil tudi ameriško državljanstvo.
Nazaj do konca
Januarja 2001 se je 'sveta trojica', kot so jih imenovali oboževalci, sestala, da bi videla, ali lahko nadaljujejo. »Nismo si dali nobenih ciljev, ne omejitev, samo da nekaj počnemo«, se je spominjal Peart. Po 14 mesecih je nastal album Vapor Trails (2002), prvi po Caress of Steel brez enega sintetizatorja ali klaviature, singl One Little Victory pa je v ZDA dosegel 6. mesto. S koncertne turneje je nastal Rush in Rio (2003). Ob 30-letnici so izdali Feedback zosmimi priredbami Cream, The Who in Yardbirds. Naslednji album, Snakes & Arrows, je izšel 1. maja 2007 in v ZDA dosegel 3. mesto.2008 so se prvič pojavili na TV po več kot 30 letih, vidimo pa jih tudi v filmu Rad te imam, stari! (2009).
Zadnje veliko dejanje
Aprila 2010 so v Nashvillu začeli snemati novo poglavje – prve pesmi za album Clockwork Angles in še pred izidom odšli na veliko turnejo Time Machine, ki se je razpotegnila na skoraj dve leti in album je bil dokončan in izdan junija 2012. Prvo mesto v Kanadi, drugo v ZDA in vpis v Dvorano slavnih aprila 2013 so zadnja velika dejanja. Septembra 2014 je izšel Rush R40, velika kompilacija njihovega dela, ki so jo pospremili z istoimensko turnejo. Aprila 2015 je Lifeson omenil, da bi lahko bila to tudi zadnja turneja zaradi njegove avtoimunske bolezni in Neilovega kroničnega vnetja tetiv. Decembra je Peart oznanil, da je zaključuje, a ga je dan zatem Lee demantiral in ga popravil, da si bo bobnar vzel le premor.
Slovo enega največjih
Alex Lifeson je januarja 2018 v intervjuju oznanil, da je malo verjetno, da bodo Rush še kdaj nastopali ali snemali. »Nimamo več načrtov. V bistvu smo zaključili. Po 41 letih imamo občutek, da je bilo dovolj.«
A eden največjih bobnarjev vseh časov je imel veliko večje težave, kot je svet vedel. 7. januarja 2020 je Neil Peart po tri in pol letnem boju z glioblastomom, hudo obliko možganskega tumorja, izgubil bitko. Star je bil 67 let. Leto zatem je Lee razložil, da ne vidi smisla, da bi nadaljevala brez Neila: »Nima smisla. Lahko smo ponosni na to, kar smo naredili. Ne vem, kaj bom počel zdaj, a glasba Rush bo vedno del mene. Če bo kdaj priložnost, ne bom omahoval, da bi zaigral kako pesem, a hkrati bom spoštoval, kar smo z Neilom naredili skupaj...«
Dve tretjini Naglice
V teh petih letih se je veliko govorilo, da bosta Srb in Žid naredila nov material, a ne kot Rush. Govorilo se je tudi o novem bobnarju, pa spet ni bilo nič iz tega. Avgusta 2022 sta Lee in Lifeson nastopila v Coloradu na 25-letnici South Parka, na bobnih je bil sam Matt Stone, eden od obeh avtorjev risanke. Mesec dni zatem sta Rushevca igrala na spominskem koncertu bobnarja Foo Fighters, Taylorja Hawkinsa, bobne pa je igral frontmat (in nekdanji bobnar Nirvane), Dave Grohl.
Še lani je Lifeson povedal, da bo še igral z Leejem, a ne kot Rush, še manj pa na turneji. Rush nikoli niso bili mainstream rock, a je njihovo delo zelo intelektualno in obsežno, v štirih desetletjih pa so Srb, Žid in Profesor naredili dovolj, da se štejejo med največje rock bande vseh časov.
