Zakaj? Ker so pred meseci svet obšle slike z njenega nastopa na Superbowlu, na katerih se je grdo pačila. Njeni predstavniki so zagnali vik in krik. Dovoljšen razlog za cenzuro? Ameriška pevka ni osamljen primer, vse več in več glasbenikov in založb sili novinarje v “prostovoljno” podrejanje velikim založniškim korporacijam.
Superbowl, finale ameriške nogometne lige, je največji športni dogodek leta v ZDA. Hkrati je več kot le dogodek, je šov in kratek dvajsetminutni glasbeni nastop v polčasu je odmevna predstavitev glasbenika, čigar vpliv seže globoko v prihajajoče leto – vpliva na prodajo albumov in vstopnic za prihajajoče koncerte, na radijska predvajanja in še kaj. Beyonce je nastop opravila z odliko, a bila pri tem, po pričakovanju, precej nervozna. Med predstavo se je, skoncentrirana na koreografijo in petje, večkrat spačila. Fotografije so šle v svet in med njimi je bilo tudi nekaj takšnih, ki ji niso preveč laskale. Nato je počilo. Njen predstavnik za tisk je medijem naložil prepoved objave “neavtoriziranih” fotografij, in ker živimo v spletnem svetu, so zaokrožile še hitreje, kot bi sicer, in nekateri so si kljubovalno zadali, da se z njimi poigrajo in jih spremenijo v res duhovite sličice. Beyonce s Superbowla je naenkrat postala žena mišičnjaka Conana, ženska Hulk, marsovka, dvigovalka uteži in še kaj. Nelaskave fotografije so postale globalni štos, ki ga je sama nehote zagnala. Rezultat? “Nekorektni” mediji (beri: vsi) na prihajajoči turneji Mrs. Carter Show ne bodo imeli možnosti, da sami fotografirajo nastop, za objavo bodo ponujene skrbno izbrane fotografije turnejskega fotografa.
Vse pogostejša zahteva za fotografiranje iz konca dvorane (bližnje fotografije razkrivajo več hib, predvsem (pre)več gub), zlasti starejših izvajalcev – čeprav čedalje več mlajših zahteva enako –, se v primerjavi s tem zdi manjša težava. Sporne so tudi pogodbe za fotografiranje največjih glasbenih imen, ki so zadnja leta postala dokaj standarden protokol. Fotografi dobijo v podpis pogodbo, s katero se obvezujejo, da svojih slik ne bodo prodali v komercialne namene, kot so tiskanje plakatov ali motivi na majčkah. Čisto razumljivo. A pogoji so vse pogosteje vse hujši: da fotografije ne bodo objavili nikoli več kot po tednu dni po koncertu, da bodo fotografije poslali v avtorizacijo, da se odpovedujejo vsem avtorskim pravicam, da fotografij ne bodo objavili na spletu in ena najboljših cvetk: da bodo izvajalcu svoje fotografije predali v prosto uporabo in bodo v primeru objave (denimo naslovnice koncertnega albuma) v najboljšem primeru navedeni kot avtor, a za to ne bodo dobili niti evra plačila. Med izvajalci, ki imajo takšne čudne pogodbe, se najdejo tudi nepričakovana imena, kot sta Foo Fighters ali Santana, po drugi strani nekatera najbolj zveneča imena, kot sta denimo Bruce Springsteen ali Roger Waters, pogodb fotografom sploh ne ponujajo.
Založbe in tiskovni predstavniki pač medije dajejo na preizkušnjo, včasih zato, da vidijo, kako daleč lahko postavijo meje v javnih objavah. Prisotnost tiskovnega predstavnika med intervjujem, določitev tem, o katerih se ne sme spraševati, ali časovno špartansko omejeni intervjuji v trajanju šest ali sedem minut so vse pogostejši način kontrole. Paravan za takšne podvige so običajno najbolj zveneča imena. Bolj je izvajalec znan, bolj čudaške so zahteve. Založba EMI je ob izdaji albuma Rudebox evropskim medijem ponujala ekskluzivno izjavo Robbieja Williamsa – en medij iz vsake države je dobil dva stavka zvezdnika (vprašanja je seveda izbrala založba) – in nato možnost objave te “ekskluzivne izjave”, napovedane na naslovnici revije. Ko promocijski trik ni popolnoma zažgal, je Williams ob naslednjem albumu povabil evropske novinarje v Berlin, poziral fotografom in se na tiskovni konferenci več kot uro pogovarjal z novinarji.
Beyonce je, sodeč po objavah na družbenih omrežjih, v Zagrebu navdušila. Fotografije z mobilnih telefonov so preplavile Facebook, medijem je ostala možnost objave šestih (srednje posrečenih) uradnih fotografij. Tako se (za zdaj) vrti ta svet.
