James Howard Dunn se je rodil 2. novembra 1901 na Manhattnu staršema irskega porekla. Oče Ralph je bil borzni posrednik, mama gospodinja. James je bil njun edini otrok. Odraščal je v New Rochellu v New Yorku in tam obiskoval šolo. Pogosto je šprical pouk in se klatil okoli studiev v Bronxu. Po končani srednji šoli se je najprej poskusil kot prodajalec avtomobilov, potem je tri leta delal v očetovi borzno posredniški firmi, a njegova resnična ljubezen je bilo gledališče. Leta 1927 je zapustil družinski posel in se pridružil majhni gledališki skupini. »Nisem vedel, ali bom uspel, ali sem sploh dovolj dober igralec, a vedel sem, da bom nesrečen, če ne bom poskusil,« je povedal v intervjuju 1934.
Prvi poskusi
Poskušal se je tudi kot statist v kratkih filmih, ki jih je Paramount snemal v svojih studiih na Long Islandu, pridružil se je gledališču v Englewoodu v New Jerseyu in z njimi delal 37 tednov, za kanadski Playhouse Theatre pa je 22 tednov živel v Winnipegu v Kanadi. Pri tem zadnjem angažmaju je postal zelo popularen in znan kot prijetna in brezskrbna oseba. Po vrnitvi v New York je zadel terno in dobil glavno vlogo v odrskem musicalu Sladka Adeline s Helen Morgan.
Njegova predstava na Broadwayju je pritegnila pozornost šefov pri filmskih studiih. Leta 1931 ga je MGM povabil na poskusno snemanje v Foxove Studie v Queens, ki jih je najemal. Nek Foxov uslužbenec je prosil, če lahko tudi sami preizkusijo njegov talent in tako je zanje prebral odlomek iz odrske produkcije Poredno dekle. Medtem ko MGM ni bil navdušen nad njim, je bil Foxov direktor Frank Borzage navdušen nad njim in ga je želel videti v filmski priredbi te igre.
Hollywood in slava
Dunn je nekaj dni pozneje podpisal pogodbo s Foxom in se preselil v Hollywood, kjer se mu je leto pozneje pridružila tudi njegova mama. Filmska različica Poredno dekle (1931) ga je skupaj s soigralko Sally Eilers čez noč izstrelila med zvezde. V Baltimore Sunu so zapisali: »Brez Dunna bi bil Poredno dekle le še en film, z njim je nekaj, kar izvablja jezo, solze, smeh, vzdihe in vse ostalo, kar tak majhen film upa, da bo izvabil.« Los Angeles Times je bil še bolj odkrit: »Ta preprosti mladenič s prijetnim značajem je postavil igralske meje tja, kamor jih zadnje čase ni nihče.«
Fox je takoj uporabil Dunna in Eilersovo za nove filme: Na drugi strani hriba (1931), Plesna ekipa (1932), Mornarjeva sreča (1933) in Tesno me objemi (1933). Sam je igral še v filmih Jokajoča sestra (1931), Jaz in Moje dekle (1932) s Spencerjem Tracyjem in Živijo, sestra! (1933). V začetku 1933 je bil Dunn eden od desetih najbolj dobičkonosnih igralcev in v tem letu postal tudi največji ljubljenec občinstva.
Filmi s Shirley Temple
Leta 1934 je nastopil v sedmih filmih a Fox, trije med njimi so bili tudi prvi filmi šestletne Shirley Temple. V Prinašamo sonce (1934) sta skupaj zaigrala v prizoru, kjer plešeta in pojeta. Dunn se je prilagodil plesnim korakom, ki jih je znala talentirana šestletnica in njuna nepozabna točka je takoj prepričala šefe, da so jima namenili film, Punčka, prikloni se (1934) in potem še Bistre oči (1934) v katerem je Dunn prijatelj dekličinega pokojnega očeta, ki jo želi posvojiti. Pesem On the Good Ship Lollipop na letalu Dunnovega lika je šla v anale klasičnega Hollywooda. Pozneje tega leta je Templova igrala še manjšo vlogo v Dunnovem filmu Zamenjava srca (1934) z Ginger Rogers.
Dunn in Shirley sta neverjetno dobro delovala skupaj na filmu. Igralka se je pozneje spominjala, da je bila od prvega kadra naprej navdušena nad njim, Dunn pa, da je tako kot vsi igralci imel zadržke delati z otroki, ker ti običajno ukradejo vso pozornost na sceni ali celem filmu. Kljub temu je občudoval malo Shirley in postal njen oboževalec, čeprav je njena kariera kmalu zasenčila njegovo.
Zaton kariere
V petih letih pri Foxu je Dunn posnel 30 filmov. 1935, na vrhuncu popularnosti, je James Dunn 2 leti pred iztekom prekinil pogodbo s Foxom in postal sam svoje sreče igralec. Prav takrat bi moral posneti film Pesem in plesalec, a je projekt šel na polico, ker se je Fox združeval z 20th Century Studios. Dunn je bil nezadovoljen s filmi, ki so mu jih ponujali, razen tistih s Shirley Temple, dobil pa je tudi odpravnino za ti dve leti. 1936 je potem Dunn podpisal pogodbo z Republic Pictures za dva filma. Prvi je bil Srce v okovih, a ker se je doba musicalov končevala, je Dunnova zvezda začela bledeti in je našel vloge le še v povprečnih B komedijah in melodramah.
Njegov drugi problem je bi alkohol. 1945 je v intervjuju povedal, da je pogosto šel sredi dneva, ko je snemal pri Foxu, s prijatelji na pijačo in se ni vrnil do naslednjega dneva. Dorothy Lee, ki je z njim delala pri filmu Tvegaj (1933), se je spominjala, da sta bila on in soigralka Lillian Roth pogosto popolnoma nabita med snemanji. »Oba sta bila prikupna človeka…ko sta bila trezna. Ko sta se ga napila, pa se sploh ni dalo delati. Čim se je streznil, so pohiteli in posneli čim več materiala.« Med snemanjem Škandali Georga Whitea (1936) so snemanja začeli šele opoldne, ko je bil igralec kolikor toliko pri sebi, da je bil znosen. Bolj kot je pil, manj zaželen je bil pri večjih filmskih studiih. Leta 1940 se je vrnil na Broadway, kjer je 87 tednov zapored nastopal v uspešnici, musicalu Panama Hattie z Ethel Merman.
Vrnitev za Oskarja
Dunn ni delal z velikimi več kot pet let, ko so ga pri 20th Century Foxu poklicali na avdicijo za vlogo Honnyja Nolana, sanjavega alkoholika v filmu Drevo raste v Brooklynu (1945). Dunn se je že 1944 poskusil vrniti v Hollywood in na film, a se za to vlogo ni prijavil, potem ko je bil zavrnjen za en drugi film. Vseeno je igralka, plesalka in prijateljica Gloria Grafton zanj uredila avdicijo in ga priporočila za vlogo. Režiser Elia Kazan je povedal, da je Dunna izbral prav zaradi tega, kako je alkohol vplival na njegovo kariero in ker je imel na obrazu »sled bolečine zaradi tega, ker je padel na testu življenja in to sled sem si želel upodobiti na platnu.« Dunn je lahko za vlogo črpal kar iz lastnih izkušenj.
Kritiki so skočili v zrak in vlogo označili za njegovo najboljši. »Johnny Nolan gospoda Dunna ima pečat veličastnosti, ki ga do zdaj še nismo poznali in ga tudi ne bomo več.,« so zapisali v Pittsburgh Sunu. Kritiki so bili prav tako navdušeni nad kemijo med njim Peggy Ann Garner, ki v filmu igra njegovo hčerko Francie. Na 18. podelitvi Oskarjev 1946 je James Dunn dobil Oskarja za najboljšo stransko vlogo. A Oskar ni spremenil dejstva, da so se ga studii še naprej otepali. Tudi v filmu Killer McCoy (1947), športni drami z Mickeyem Rooneyem, je igral očeta alkoholika. Zadnji film pred skoraj desetletjem premora je bil cerkveni Čudovito življenje (1951), priredba Caprinega originala z Jamesom Stewartom iz 1946. V šestdesetih je potem nastopil še v štirih filmih, še enkrat kot alkoholik v Robidov grm (1960).
Vrnitev na oder
Leta 1947, predvsem zaradi njegove vloge v Drevo raste v Brooklynu, je dobil vlogo Jamiea Tyrona, človeka, ki pije, da bi pozabil svojo preteklost, v avtobiografski odrski drami Eugena O'Neilla, Mesec za nezaželene kot nadaljevanju Dolga pot v noč. Kot glavni igralec je dobil plačo 1000 dolarjev na teden. O'Neill je bil med vajami nezadovoljen z Dunnovo upodobitvijo lika, ki temelji na njegovem bratu. Režiser na drugi je Dunna zagovarjal, čeprav je Dunn povedal, da igranje izven komedij ni njegova domena in da je vlogo sprejel na željo njegove žene in zaradi prestiža. Ker je bil slabega zdravja, so pomerjanje kostumov pripravili v New Yorku in ne v Ohiu, kjer je bila prva postaja turneje. Čeprav je na turneji njegova igra navdušila kritike, je zapustil predstavo, preden je ta prišla do Broadwaya. 1948 je Dunn nasledil Stewarta v drami Harvey in sodeloval v 108 ponovitvah na Broadwayu.
Kot vsi – smer televizija
Leta 1949 se je začel udinjati tudi na malih ekranih. Gostoval je v mnogih epizodah popularnih serij v petdesetih in šestdesetih letih. Med njimi so Bonanza ,Rawhide, Route 66 in Ben Casey. Imel je stalno vlogo v seriji Ženini, ki je tekla med 1954 in 1956. 1962 je upodobil klovna v epizodi Sledi soncu in tam odpel On the Good Ship Lollipop iz njegovega filma iz 1934. Bil je človek vedrega obraza in nalezljive dobre volje, njegov nasmeh je bil nalezljiv in zmagovalen in je bil tudi njegova prepoznavna lastnost. V svojih zlatih hollywoodskih letih v tridesetih je bil Dunn znan po svoji urejeni pričeski in šarmu. Pozneje, ko je zorel, je bila njegova blagovnaznamka izraz rahlo »potolčenega« hrepenenja. Dunn je dobil dve zvezdi na Hollywoodskem pločniku – eno za prispevek filmu in drugo za televizijo, obe so postavili 8. februarja 1960.
Dostopen človek
Kljub slavi Dunn je bil prizemljen in prijazne človek. Na snemanju Tesno me objemi je vskočil namesto statista, ki je zbolel in je moral iti domov, Dunnu pa povedal, da si ne more privoščiti, da bi izgubil 7,5 dolarja dnevne plače. Dunn je bil znan tudi po svojem smislu za humor – da bi počastil prestopno leto 1936, je razpisal nagrado 50 dolarjev za žensko, ki bi mu napisala najboljšo ženitno ponudbo in 25 za drugo mesto. Po irski tradiciji namreč lahko ženskazaprosi moškega edino na 29. februar. Prišlo je kar 10 tisoč pisem, zmagala je 20-letnica, ki je napisala pesem na štirih straneh. Obstaja fotografija, ko nazdravljata v studiu 1937. Drugo mesto je pripadlo ženski iz Južne Afrike, trem naslednjim pa je poslal darila.
Kadar in igral, je užival v igranju golfa in letenju z njegovim letalom. Pilotsko licenco je dobil kmalu po prihodu v Kalifornijo. Do 1940 je odletel 750 ur, v času pogodbe pri Foxu pa so mu prepovedali nastopanje na letalskih mitingih.
Poročen človek
Dunn je bil poročen trikrat. Prvi zakon se je končal že 1922, vendar ni podatka, s kom je bil poročen. Na božični dan 1937 sta Dunn in njegova zaročenka, 17-letna igralka Frances Gifford, letela z njegovim letalom v Yumo v Arizoni in se tam poročila. Skupaj sta nastopila v letalo usmiljenja (1939) in Držite to žensko! (1940). Zakon je propadel 1942, ko je bil Dunn ob zatonu kariere popolnoma zapit.
Leta 1945 se je poročil še v tretje, s pevko Edno Rush, ki ga je tudi preživela. Posvojila sta tri in pol letnega fantka z imenom Billy. V tridesetih je bil zelo bogat človek, na teden je zaslužil več tisoč dolarjev, za javni nastop je računal pet tisočakov. Njegova mama je prevzela nadzor nad financami in investirala zaslužke v delnice, obveznice in nepremičnine.
Ko je zapustil Fox, je bil finančno preskrbljen. Ko mu je mama 1938 omogočila nadzor nad premoženjem, je zelo hitro zabredel v težave. 40 tisoč je pognal za igro, ki potem ni prišla na Broadway, tisoče dolarjev pa je izgubil na borzi. Moral je prodati svojo hišo in se preseliti v Malibu, od koder se je vozil v Hollywood. Oktobra 1951 je razglasil bankrot. A njegova mama, ki je umrla 1946, je bila pametnejša. Pred njim je skrila sklad, iz katerega je potem, ko je dopolnil 50 let, mesečno dobival 900 dolarjev do konca življenja.
James Dunn je umrl 1. septembra 1967, star je bil 65 let. Vzrok smrti so bili zapleti po operaciji želodca v bolnišnici v Santa Monici. Pogreb je bil prav tako v Santa Monici, udeležilo se ga je 200 ljudi, med njimi nekaj kolegov igralcev. Truplo so kremirali, pepel pa raztresli v morje.
