Joan Geraldine Bennett se je rodila v Fort Leeju v New Jerseyu 27. februarja 2010 kot najmlajša od treh hčera igralca Richarda Bennetta in igralke Adrienne Morrison. Tudi njeni dve starejši sestri, Constance in Barbara sta se ukvarjali z igro in plesom, enako je tudi mama izhajala iz obširne igralske družine.
Najprej poroka, potem šola
Benettova se je najprej pojavila v nemem filmu njenega očeta Dolina odločitve (1916), ki ga je Richard Bennett prenesel z odra na film. Osnovno šolo je obiskovala na Manhattnu, šolanje pa je nadaljevala najprej v Waterburyju v Connecticutu in zaključila v Versaillesu v Franciji. Samo 16-letna se je 15. septembra 1926 v Londonu poročila z Johnom M. Foxom in se ločila od njega v Los Angelesu manj kot dve leti pozneje, julija 2028, zaradi njegovega alkoholizma. Z njim je imela tudi hčerko, ki se je rodila februarja 1928.
Na odrskih deskah je kot igralka debitirala pri 18 letih v igri Jarnegan (1928) na Broadwayu skupaj z njenim očetom, igra pa je doživela 136 ponovitev, kritiki pa so bili kaj hitro pozorni na najmlajšo Bennettovo hčerko. Ko je bila stara 20 let, je za sabo že imela nekaj filmov kot so Bulldog Drummond (1929) z Ronaldom Colmanom, kjer je prvič imela vidnejšo vlogo in Disraeli (1929) z Georgeom Arlissom.
Serija filmov
V tridesetih letih je snemala film za filmov. V prvi fazi jer bila platinasta blondinka, kar je tudi njena naravna barva las. Igrala je Dolores Fenton v musicalu Puttin' On the Ritz (1930) ob Harryju Richnmanu in Faith Mapple, ljubico igralca Johna Barrymora v zgodnji zvočni verziji Moby Dick (1930).
V pogodbi s Foxom je za njih posnela nekaj uspešnic kot je Hotela je milijonarja (1932) s Spencerjem Tracyjem in ponovno s Tracyjem film Jaz in moje dekle (1932). 16. marca 1932 se je poročila v drugo, s scenaristom in producentom Geneom Markleyem, zakon pa je trajal le do junija 1937. Tudi v tem zakonu je imela eno hčerko, Melindo Markey, rojeno 1934.
Po preteku pogodbe s Foxom je bila mlajša sestra Katharine Hepburn v Cukorjevi klasiki Male ženske (1933) za RKO. Dobro odigrana vloga je pritegnila pozornost neodvisnega producenta Walterja Wangerja, ki je z njo podpisal pogodbo in postal tudi njen menedžer. Bila je žena psihiatra, ki ga je igral Joel McCrea v Privatni svetovi (1935) in imela glavno vlogo v Bogatašinje iz 1938 (1937). Wanger in režiser Tay Garnett sta jo prepričala, da si je za film Pasati (1938) z Fredericom Marchom lase prebarvala na rjavo.
Nova temnolaska, nova kariera
S spremembo videza se je za Bennettovo začela čisto nova kariera ženske, ki je postala zapeljiva fatalna ženska. Igrala je princeso Marijo Terezo v Mož z železno masko (1939) z Louisom Haywardom in z njim spet v Sin Monte Crista (1940). V tem obdobju je dobila priložnost poskusnega snemanja za vlogo Scarlett O'Hara za film V Vrtincu in je tudi navdušila Davida O. Selznicka do te mere, da je bila ena od štirih igralk v ožjem izboru, skupaj z Jean Arthur, Paulette Goddard in izbrano Vivien Leigh.
Ob novi podobi in karieri je nastopil čas še za novega moža. 12. januarja 1940 se je Phoenixu v Arizonu poročila z Walterjem Wangerjem, ločila sta se 1965 v Mehiki. Rodila sta se jima dve hčerki, Stephanie (1943) in Shelley (1948). Pri 39 letih je marca 1949 Bennettova postala tudi najbolj seksi babica, najmlajša med igralkami. Ob tem dogodku ji je Marlene Dietrich, od katere je prevzela naziv poslala čestitko s pripisom: »Hvala, da si me odrešila tega.«
V kombinaciji z njenimi poudarjenimi očmi in hripavim glasom ji je nov videz rjavolaske dajal tudi bolj zemeljski in privlačnejši videz. Pohvalili so jo za vlogo v Hiš na drugi strani zaliva (1940) in protinacistični drami Mož, ki sem ga poročila (1940).
Zelo raznolike vloge
Sledila je serija zelo popularnih trilerjev žanra film noir, ki jih je režiral Fritz Lang, ki je skupaj z zakoncema Wanger ustanovil tudi lastno produkcijsko podjetje. Benettova je zaigrala v petih filmih pod Langovo taktirko, med njimi so Lov na ljudi (1941), Ženska na oknu (1944) in Škrlatna ulica (1945). Pet filmov z Langom je več kot jih je posnel katerikoli drugi igralec ali igralka, ki so delali z njim – večinoma niso marali njegovih metod.
Sledilo je še nekaj filmov z veliko zasedbo: Hemingwayeva pustolovščina Afera Macomber (1947) z Gregoryjem Peckom, Ženska na plaži (1947) režiserja Jeana Renoira z Robertom Ryanom in Ophulsov Nepremišljeni trenutek (1949) z Jamesom Masonom.Iz resnih vlog je preklopila v dve komediji, ki jih je posnela z Vincentejem Minellijem, bila je mama Elizabeth Taylor in žena Spencerja Tracyja v Nevestin oče (1950) in nadaljevanju Darilo z neba (1951).
V tridesetih in naslednjih dveh desetletjih je nastopila tudi v številnih radijskih oddajah, potem pa se je začela spogledovati s televizijo, prvič je nastopila že 1951 v petih različnih serijah kot gostja.
Politični aktivizem in veliki škandal
Joan Bennett je bila zelo liberalnega razmišljanja, bila je članica Hollywoodskega demokratičnega komiteja in Hollywoodske anti nacistične lige, veliko je prispevala tako denarja kot časa za liberalna gibanja kot je Gibanje za človekove pravice in različne predsedniške kandidate, od Roosevelta do Jimmyja Carterja.
Kar 12 let je bil njen agent Jennings Lang, nekoč podpredsednik Agencije Sama Jaffea, ki je vodila MCA-jev televizijski program na zahodni obali. Bennettova in Lang sta se srečala tudi popoldne 13. decembra 1951, da bi se pogovorila o novi televizijski vlogi.
Bennettova je parkirala svojega Cadillaca za pisarnami MCA nasproti policijske postaje na Beverly Hillsu, od koder sta se odpeljala z Langovim avtomobilom. V tem času se je mimo pripeljal njen mož Walter Wanger in opazil avto. Pol ure kasneje, ko je bil avto še vedno tam, se je ustavil in odločil počakati. Šele čez nekaj ur sta se Lang in Bennettova vrnila in Lang jo je pospremil do avta. Ko je zagnala motor in prižgala luči, se je Lang naslonil na njen avto in ji roke pomaknil na svoja ramena. V tem trenutku je pristopil Wanger in z dvema streloma ranil nič hudega slutečega agenta.
Kakšna ljubimca neki!
Bennettova moža sploh ni opazila, videla je le dva bliska in kako se je Lang zgrudil ob avtomobilu. Ko ga je le opazila, je zavpila: »Poberi se in naju pusti sama.« Wanger je vrgel pištolo v njen avto in odšel, ona in upravnik parkirišča pa sta odpeljala Langa k zdravniku. Tam so ga rešili in je okreval. Nasproti parkirišča je bila tudi policijska postaja in policija je bila takoj tam ter aretirali Wangerja.
»Ustrelil sem ga, ker sem mislil, da uničuje moj dom,« je povedal policiji. Aretiran je bil zaradi suma napada z namenom umora. Bennettova je romanco zanikala: »Če Walter misli, da je razmerje med mano in gospodom Langom romantično ali karkoli drugega kot striktno poslovno, se močno moti.« Vsi seveda vemo, da je Hollywood igra in da igralci nikoli ne nehajo igrati.
Razloge za streljanje je našla v finančnih težavah njenega moža, ki je zabredel kot producent in je bil na kraju z živci. Naslednji dan se je Wanger vrnil iz zapora, pobral svoje stvari in se odselil.
Na moževi strani
Potem je naslednji dan podala izjavo za javnost, v kateri je upala, da moža ne bodo preveč kaznovali. Wangerjev odvetnik se je skliceval na začasno neprištevnost, Wanger sam pa je vse priznal in prosil za milost, potem ko je opisal okoliščine. Dobil je štiri mesece zapora odprtega tipa, potem pa se je kmalu spet posvetil poslu in naredil serijo uspešnih filmov. Bennettova je bila ta čas v Chicagu, kjer je nastopala v predstavi Zvon, Knjiga in sveča in potem šla še na ameriško turnejo. V petdesetih je posnela le še pet filmov in dva v sedemdesetih. Incident je pustil velik pečat na njeni karieri in nihče je ni več hotel angažirati. Nekoč je dogodek, ki ji je uničil kariero, komentirala takole: »Tako je kot če bi kar sama pritisnila na petelina.« Celo njen prijatelj Humphrey Bogart je prosil Paramount, da bi dobila vlogo v filmu Nismo angeli (1955), a studio ni hotel slišati za to.
Namesto filma – televizija
Po škandalu je Bennettova nadaljevala na odrih in v petdesetih vedno več igrala na televiziji. 1981 je v intervjuju povedala: »Danes se to ne bi več tako razpletlo. Če bi se zgodilo danes, bi postala senzacija, vsi studii bi se tepli zame.«
Kljub streljanju in praktično uničeni filmski karieri sta z Wangerjem ostala poročena do 1965. Še naprej je delala na odrih in na televiziji in gostovala v različnih zelo gledanih serijah tiste dobe. Potem je dobila glavno vlogo v gotski žajfnici Temne sence, ki je tekla pet sezon od 1966 do 1971 in bila tudi nominirana za nagrado Emmy. 1970 je zaigrala tudi v filmu iz te serije, Hiša temnih senc ter zavrnila nadaljevanje Noč temnih senc. 1970 je izšla tudi njena avtobiografija Plakat Joan Bennett, ki jo je napisala skupaj z Loisom Kibbeejem. Od 1971 do 1981 je posnela pet telvizijskih filmov in še en klasični film, grozljivko Suspiria (1977) razvpitega režiserja Daria Argenta. Za vlogo je bila nominirana za nagrado Saturn. Režiser Ron Howard jo je želel angažirati za film Zapredek (1985), a je povabilo odklonila zaradi šibkega zdravja, kar pa je pozneje obžalovala, saj je film postal uspešnica leta, odlično pa je bilo tudi nadaljevanje. Po smrti se je razvedelo, da v bistvu ni bila bolna, pač pa je vlogo odklonila na željo njenega takratnega moža.
Posebna teta
Potem se je 14. februarja 1978 poročila še četrtič, z upokojenim piscem in filmskim kritikom, Davidom Wildeom, bila je stara 68 let. Poročena sta ostala do njene smrti. Joan Bennet je umrla na petkov večer 7. decembra 1990 na svojem domu v Scarsdaleu v New Yorku zaradi odpovedi srca. Stara je bila 80 let.
V svoji karieri, ki jo je prekinil napad njenega moža na njenega agenta, je posnela 74 filmov, 5 televizijskih filmov in zaigrala v 19 serijah.
