»Bata je bil eden redkih igralcev, ki pride pred kamero kot Bata Živojinović, a mu gledalci hkrati verjamemo, da je lik, ki ga igra,« ga je nekoč opisal režiser Rajko Grlić. Ena takšnih vlog je vloga Valterja v filmu Valter brani Sarajevo. Celo tako močno so mu verjeli na Kitajskem, da se je leta 1999, nekaj dni po predvajanju njegovega intervjuja med bombardiranjem tedanje Zvezne republike Jugoslavije, več milijonov Kitajcev prijavilo, da gredo v Jugoslavijo pomagat Valterju. Valter brani Sarajevo je namreč še vedno med najbolj gledanimi tujimi filmi na Kitajskem, videla ga je več kot milijarda Kitajcev. Živojinović je tam užival tako kulten status, da so mu celo ponujali državljanstvo.
Partizanski filmi so bili dolga leta njegov kruh ter ga v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja povzdignili v pravega akcijskega junaka. Za številne generacije je takrat simboliziral junaštvo, bratstvo in enotnost. »So filmi, v katerih od začetka do konca samo pobijam Nemce,« je pripomnil v dokumentarnem filmu Cinema Komunisto. Kar nekaj jih je padlo tudi v spektaklu Bitka na Neretvi, filmu, ki je angažiral tudi hollywoodske zvezdnike, kot sta Yul Brynner in Orson Welles, ter postal najdražji jugoslovanski film. V zgodovini jugoslovanske kinematografije ni igralca z bogatejšim opusom – v njegovi filmografiji je več kot 250 filmov in televizijskih serij.
Rojen je bil leta 1933 v vasi Koraćica pri Beogradu, igralski talent pa je odkril pri petnajstih, ko je delal kot scenski delavec in občasno kot statist v Akademskem gledališču v Beogradu. A kljub temu, da je bil kasneje med največjimi, začetki niso bili tako idilični. Po končani srednji igralski šoli se je poskusil vpisati na beograjsko akademijo, a tam očitno v njem niso videli tako velikega potenciala, saj mu je uspelo šele v tretje. Več let je preživel na odrskih deskah Beograjskega dramskega gledališča in imel tudi po 300 predstav na leto. Igral je vse vloge, ki so jih drugi zavrnili, zaradi svoje vzdržljivosti pa je dobil vzdevek Bata Žival, saj je zdržal vse – kot žival. Leta 1955 pa so se mu odprla vrata v svet filma.
Ljubezen do igre je bila tako velika, da Živojinović ni nikoli rekel ne. Z veseljem se je odzval na vsako povabilo, tudi za sodelovanje pri študentskih filmih. Ni bil izbirčen, saj je verjel, da nima pravice zavrniti nečesa, v kar je nekdo vložil trud in energijo. Je pa tudi priznal, da polovice svojih filmov zaradi neumnosti, ki jih je počel, ni gledal, a vseeno ničesar ne obžaluje. Bil je pobudnik in ustanovitelj, nekaj časa tudi predsednik, Združenja filmskih igralcev Srbije. Njegova filozofija do dela je verjetno eden od razlogov, da je bila njegova kariera tako plodna. Rad se je pošalil, da ima več vlog od njega mogoče le še kakšen igralec v Indiji.
V zadnjih letih življenja so ga pestile resne zdravstvene težave. Preživel je srčni napad in možgansko kap, na Kubi pa so mu zdravili gangreno noge, ki jo je imel dvakrat. Igralska legenda se je poslovila leta 2016 in je pokopana v aleji zaslužnih državljanov na beograjskem pokopališču.
Njegovo vlogo v filmu Balkan ekspres si bomo lahko ogledali v sklopu torkovih filmov na Aktual TV 12. novembra.
