Drobceni možakar, ki je bil tako uspešen igralec in še bolj uspešen režiser, ki je za svoj film Gandhi dobil dva Oskarja, je bil tudi predsednik Kraljeve akademije za dramske umetnosti in Britanske akademije za film in televizijo BAFTA, pa tudi doživljenjski predsednik nogometnega kluba Chelsea.
Plavanje v akademskih vodah
Richard Samuel Attenborough je rojen 29. avgusta 1923 v Cambridgeu kot najstarejši od treh sinov Mary Attenborough, ustanoviteljice mreže brezplačnih zakonskih svetovalnic in Fredericka Levija Attenborougha, učitelja in akademika. Richard Attenborough je srednjo šolo končal v Leicesterju in študiral na Akademiji za dramske umetnosti. Njegova dva brata sta Sir David Attenborough, biolog, TV voditelj in pisec, najbolj znan po svoji TV seriji Life, ki je letos dopolnil 98 let in John Attenborough (1928 – 2012), ki je deloval v avtomobilizmu, med drugim je bil vodja britanske divizije znamke Alfa Romeo.
Septembra 1939, ko je bil Frederick predstojnik Univerze v Leicesterju, je družina medse sprejela dve židovski deklici iz Nemčije, stari 9 in 11 let, ki sta bili po vojni posvojeni, potem ko je oče izvedel, da sta starša umrla v koncentracijskem taborišču. Obe »sestri« sta se potem v petdesetih preselili v ZDA in živeli pri stricu in prevzeli ameriško državljanstvo. Richard Attenborough je med drugo svetovno vojno služil v Kraljevem letalstvu in po začetnem šolanju za pilota je postal pomočnik filmske produkcijske enote v Pinewood Studios, kjer je 1945 nastopil v propagandnem filmu Skupno potovanje. Prijavil se je filmsko enoto in po treningu, kjer je utrpel trajno poškodbo sluha, postal narednik in večkrat poletel nad Evropo med bombniškimi misijami in iz pozicije zadnjega strelca snemal dogajanje in uspešnost misij.
Igra je cilj
Attenborough je nastopil na odrih, še preden je odšel na akademijo in sicer v Little Theatru v Leicesterju. Njegova prva večja odrska vloga je bila v predstavi Okno za sto funtov (1944), še pred tem pa je že zaigral na velikem platnu. Borimo se na morju (1942) je bil patriotski film in režiserski debi Davida Leana z Noelom Cowardom in Johnom Millsom v glavni vlogi in v njem je Attenborough igral mornarja, ki je dezertiral s svojega položaja med spopadom. V končani verziji je bilo njegovo ime s številnimi drugimi izbrisano s seznama, vloga pa mu je pu je pomagala do številnih novih, v katerih je igral malega kriminalca v filmih London pripada meni (1948), Jutranji odhod (1950) in Brighton Rock (1947). Ta film, filmska adaptacija romana Grahama Greena je za Attenborougha pomenil preboj v prve vrste, vlogo pa je igral že 1943 na odru gledališča Garrick. Že leta 1949 je bil med upravljalci kinematografov izbran kot šesti najbolj popularen britanski igralec.
Mišolovka
Na začetku svoje gledališke kariere je nastopil tudi v vlogi detektiva v produkciji Mišolovka Agathe Christie v West Endu, ki je potem postala najdlje postavljena odrska produkcija. Skupaj z ženo sta bila med originalno zasedbo predstave, ki je začela svojo pot 1952 v gledališču Ambassadors in se 1974 preselila v St. Martin's Theatre. Produkcija je tekla skoraj sedem desetletij, dokler je 2020 ni ustavila pandemija. Zakonca Attenborough sta dobila 10 odstotkov od dobička produkcije, za kar je igralec v svoji avtobiografiji povedal, da je bila to ena njegovih najboljših poslovnih odločitev, je pa potem del svojega deleža prodal za odprtje neuspešne restavracije The Little Elephant, preostanek pa za pokritje filma o Ghandiju. OD petdesetih naprej je Attenborough tudi redno sodeloval na BBC-ju, kjer je predstavljal nove plošče.
30 let filmov
Naslednjih 30 let je Attenborough postal eden od nosilcev britanskega filma, nastopil pa je v tudi uspešnih komedijah bratov Boutling kot sta Napredek vojaka (1956) in Z mano je vse v redu Jack (1959). 1963 je bil del filma Veliki pobeg v vlogi vodje komiteja za pobeg, ki je bil tudi njegov prvi veliki hollywoodski film in najbolj uspešen do tedaj. V šestdesetih je svojo kariero nadgradil s filmi Seansa v mokrem popoldnevu (1964) in Batsajski topovi (1964), za slednjega je dobil nagrado BAFTA za najboljšega igralca. Naslednje leto je ob Jimmyju Stewartu letel v Feniksovem letu, 1967 in 1968 pa je dobil zaporedna Zlata globusa za igralca v stranski vlogi, prvega za Zrna peska (1966) in potem za Doktor Dolittle (1967) ob Rexu Harrisonu. Njegova upodobitev serijskega morilca v Morilec z Rillington Squarea (1971), po resnični zgodbi, ki je privedla do ukinitve smrtne kazni v Veliki Britaniji, je doživela same pohvale, 1977 pa je veličastno odigral neusmiljenega generala v indijskem filmu Šahist. Istega leta je bil skriti igralec v njegovem filmu Arnhemski most, kjer se je pojavil kot blaznež z očali. Njegova zadnja vloga pred upokojitvijo je bil Premingerjev Človeški faktor (1979).
Dedek dinozaver
Trajalo je dolgih 15 let, da se je Richard Attenborough spet pojavil na filmskem platnu, k sodelovanju pa ga je povabil Steven Spielberg in Attenborough je v Jurski park (1993) postal bogataš, ki na skritem otoku na Pacifiku znova obudi dinozavre, vlogo pa je ponovil tri leta pozneje v nadaljevanju. 1994 je postal tudi Božiček v novi verziji Čudež na Manhattnu. Občasno se je še pojavljal na filmu v stranskih vlogah, med drugim kot Sir William Cecil v zgodovinski drami Elizabeta (1998), kot Jacob v bibličnem musicalu Joseph in pisani plašč (1999) in kot pripovedovalec v filmski priredbi Puckoon (2002). Svoj edini shakespearejanski film je posnel 1996, ko je v Branaghovi izvedbi Hamleta (1996) odigral kratko vlogo angleškega ambasadorja.
Za kamero
Konec petdesetih je Richard Attenborough z Bryanom Forbesom ustanovil svojo produkcijsko hišo Beaver Films in začekl graditi tudi svojo producentsko kariero s filmi kot so Liga gentlemanov (1960), v katerem tudi nastopi, Jezna tišina (1960), v katerem ima glavno vlogo in Žvižganje po vetru (1961). Za Jezno tišino je bil prvič nominiran za BAFTA. Režiserski debi se je zgodil 1969 črno komedijo in musical Oh, kakšna čudovita vojna z zvezdniško zasedbo in Maggie Smith v naslovni vlogi. Po tem filmu se je večinoma bolj posvetil producentski in režiserski vlogi in igral le še občasno. Režiral je tudi dva zgodovinska filma, Mladi Winston (1972) po biografiji Winstona Churchilla in Arnhemski most (1977).
Indijski zgodovinski film za Oskarja
Leta 1983 je dobil dva Oskarja, za režijo in najboljši film za zgodovinski film Gandi (1982). Isti film je dobil tudi dva Zlata globusa, spet za režijo in najboljši tudi film. Sam projekt je pripravljal kar 18 let, preden mu ga je uspelo spraviti na filmsko platno. Režiral je tudi filmsko priredbo musicala Plesni zbor (1985) in proti apartheidski film Krik svobode (1987) z Denzelom Washingtonom in Kevinom Klineom. Za oba filma je bil nominiran za Zlati globus za režijo, uspeh drugega pa je prinesel pogodbo z Universal Pictures za tri filme v naslednjih petih letih.
Prvi je bil Chaplin (1992) z Robertom Downeyem Jr. in Shadowlands (1993) z Anthonyjem Hopkinsom. Hopkins je z njim sodeloval že prej v filmih kot so Arnhemski most, Mladi Winston in Chaplin. 1996 je režiral V ljubezni in vojni s Chrisom O'Donnelom in Sandro Bullock, 1999 pa Siva sova s Piercom Brosnanom. Njegova zadnja produkcija in režija je 2007 posneta romanca s Shirley MacLaine in Christopherjem Plummerjem, Skrivnost iz preteklosti. Kljub temu, da ob režiranju nadaljeval tudi z igranjem, nikoli ni režiral samega sebe, če seveda odmislimo prizor v Arnhemskem mostu.
Žena, otroci, nogomet in tragedija
Richard Attenborough se je januarja 1945 poročil z igralko Sheila Sim in vse do 2012 sta živela na Richmond Greenu v Londonu. V štiridesetih je, ko je želel izboljšati svojo kondicijo za vlogo v filmu Brighton Rock, opravil trening v nogometnem klubu Chelsea in tam našel številne prijatelje. V sedemdesetih je postal direktor in z nakupom delnic za milijon funtov preprečil, da bi izgubili svoje igrišče. Od 2008 je bil tudi doživljenjski predsednik kluba.
S Sheilo sta imela tri otroke, Charlotte Sinclair (1959), tudi igralko, Michaela (1950), ki je gledališki režiser in Jane Holland (1955). Slednja je umrla v cunamiju 26. decembra 2005 na Tajskem skupaj s svojo taščo in 15-letno hčerko, Richardovo vnukinjo, Lucy. Vnuka Samuel in Alice sta bila lažje poškodovana, a sta preživela. Igralec je tudi vnuk Will Attenborough, ki je igral v Dunkirku (2017).
Lepa starost
Avgusta 2008 je bil Attenborough hospitaliziran zaradi težav s srcem, kjer so mu namestili srčni vzpodbujevalnik. Decembra istega leta je doživel kap in pristal v bolnišnici, po tem pa je bil privezan na invalidski voziček. V naslednjih letih je prodal del svoje zbirke slik za 4,6 milijona funtov in posestvo na škotskem otoku Bute za 1,5 milijona. Malo pred svojim 90. rojstnim dnem junija 2012, je žena odšla v dom starostnikov za igralce v Northwoodu v Londonu, ki sta ga z Richardom pomagala financirati, decembra istega leta pa se ji je pridružil tudi igralec. Richard Attenborough je umrl 24. avgusta 2014, njegovo žaro pa so postavili v družinsko grobnico v Richmondu ob hčerko Jane in vnukinjo Lucy. Od januarja 2016 je tam tudi žena Sheila, s katero sta bila poročena 69 let. Njegov mlajši brat David je preživel vse in je letos maja dopolnil 98 let.
Številna priznanja
Leta 1967 je dobil naziv Poveljnik reda britanskega imperija (CBE) in 1976 tudi viteški naziv. 1983 je prejel tudi Padma Bhushan, Lotusov red, tretje najvišje indijsko civilni priznanje, ima pa tudi francosko Legijo časti in južnoafriški Red O. R. Tamba za svoj boj proti apartheidu. 1993 je dobil tudi življenjski (nededni) plemiški naslov Baron Attenborough, 2008 pa častni doktorat Škotske akademije za dramo in glasbo. V njegovo čast je poimenovan tudi velik, 2800 kvadratov velik glasbeni oder v Pinewood Studios. Njegovi filmi so bili nominirani za 25 Oskarjev (dobili so jih 8, vse Gandi), 60 nagrad BAFTA (19 osvojenih) in 18 Zlatih globusov (7 osvojenih). Attenborougha so v enem od skečev upodobili tudi Monty Python, njemu podoben lik pa je nastopal tudi v lutkovni parodiji Spitting Images, kjer je redno prejemal fiktivne nagrade.
