V svoji kratki filmski karieri je sicer ustvarila kar nekaj solidnih filmskih vlog, a vendarle ni slovela po svojem igralskem talentu, pač pa svojem načinu življenja in polnjenju časopisnih strani.
Jayne Mansfield se je rodila kot Vera Jayne Palmer 19. aprila 1933 v Bryn Mawru v Pennsylvaniji kot edini otrok Herberta Williama Palmerja, potomca nemških in angleških priseljencev in Vere Jeffrey.Do svojega šestega leta je živela v Phllipsburgu v New Jerseyu, kjer je bil njen oče odvetnik v odvetniški pisarni Roberta Meynerja, bodočega guvernerja te ameriške zvezne države. Pred tem je leta 1936 njen oče nenadoma umrl zaradi infarkta in 1939, ko se je mama znova poročila s trgovskim potnikom Harryjem Peersom, se je nova družina preselila v Dallas v Teksas, kjer je prevzela očimov priimek. Že kot otrok je želela postati hollywoodska zvezda, pri 12 letih pa je začela trenirati ples. V srednji šoli, ki jo je končala 1950, se je učila še violino, klavir, študirala je tudi nemščino in španščino. Šolanje je končala z zelo visokim povprečjem.
Skrivna poroka zaradi nosečnosti
Šele 17-letna se je 6. maja 1950 poročila s Paulom Mansfieldom, šest mesecev pozneje pa se jima je rodila hčerka, Jayne Marie Mansfield. Skupaj z možem sta obiskovala Južno metodistično univerzo, kjer sta študirala igralstvo, 1951 pa se Jayne preselila v Los Angeles in obiskovala poletni semester na Kalifornijski univerzi. Prijavila se je tudi na tekmovanje za Miss California, dobila prvi krog, potem pa je odstopila, ko se je razvedelo, da je poročena. Po tem se je z možem preselila v Austin v Texas, kjer je na tamkajšnji univerzi študirala dramatiko, gola pozirala za študente slikarstva, prodajala knjige in delala kor receptorka v plesnem studiu.
Pridružila se je tudi Curtain Clubu, gledališki skupini, v kateri sta bila tudi igralca Rip Torn in Pat Hingle. Naslednje leto je preživela v Camp Gordonu v Georgiji, kjer je njen mož služil kot rezervist v času korejske vojne. V Dallas se je vrnila 1953, kjer se je spet posvetila študiju igre pri Baruchu Lumetu, očetu režiserja Sidneya Lumeta. Ta je Jayne in Torna imel za svoja otroka in z njegovo pomočjo je dobila prvo poskusno snemanje pri Paramountu aprila 1954. Paul, Jayne in mala Jayne Marie so se spet preselili v Los Angeles, kjer je Jayne Mansfield opravljala priložnostna dela, med drugim je prodajala pokovko in sladkarije v kinu, poučevala ples in pozirala kot model v agenciju Blue Book Model.
Miss tega in onega
Še v času, ko je študirala v Dallasu, je sodelovala na večih lepotnih tekmovanjih, od Miss Phofoflash do Miss tedna preprečevanja požarov. Zavrnila je le Miss Roquefort Cheese (po znani znamki sira), ker se ji naziv »ni zdel primeren«. Skupaj s Pualom sta nastopala za lokalno gledališče v predstavah, pa tudi v času prebivanja v Georgiji. Njena fizična pojava z nadpovprečno velikimi prsmi in ozkim bokom ji je bila prej v breme kot prednost. Blue Book ji je priskrbel snemanje reklam za General Electric, kjer je v kopalkah pozirala ob bazenu, a ker je bila videti preveč seksi, je prišlo do predčasne prekinitve pogodbe. Na avdiciji pri Paramountu je odigrala skeč, ki ga je pripravila skupaj z Lumetom iz igre Ivana Orleanska. Režiser Lewis Milton ji je rekel, da s tem zapravlja svoj več kot očitni talent in da naj pride nazaj naslednji teden, kjer je potem zaigrala prizor s klavirjem iz Sedem let skomin. Jayne ni navdušila, je pa spoznala, da mora postati blondinka. Isti prizor je ponovila tudi pri Warner Brosu in prav tako pogrnila. Prvo igralsko vlogo je dobila v eni od epizod serije Lux Video Theatre na CBS. V njej sedi ob klavirju in pove nekaj vrstic, za kar je prejela 3000 današnjih dolarjev honorarja.
Ko je decembra 1953 Hugh Hefner začel izdajati Playboy, je bila takoj zraven, skupaj z Marilyn Monroe, Bettie Page in Anito Ekberg. Februarja 1955 je bila Zajčica meseca, nadpovprečna prodaja te številke pa ji je pomagala pri nadaljnji karieri. Kmalu zatem je pozirala še za koledar. V Playboyju je bila dejansko vsak mesec od 1955 do 1958 in potem še 1960.
Golota? Ne hvala!
Zaradi njenih golih slik avgusta 1956 je njen mož Paul oddal vlogo za skrbništvo za hčerko in navedel, da je Mansfieldova neprimerna mama, vlogo za ločitev je dala januarja leto prej igralka sama. Mansfieldova se je pojavila v Playboyu tudi januarja 2000 kot ena od deklet stoletja.
Njena prva filmska vloga je bila stranska vloga v nizkoproračunski drami Ženska džungla, ki je izšla v začetku 1955. Kmalu zatem jenjen menedžer James Byron uspel izposlovati 7-letno pogodbo z Warner Bros, ki so bili navdušeni nad njenim pojavljanjem v medijih. Na začetku je dobivala 250 dolarjev tedensko (3000 današnjih) in dobila dve filmski vlogi. V filmu Blues Petra Kellyja (1955) z Jackom Webbom je dobila nekaj minutaže, prav tako v Pekel na Frisco Bayu (1955) z Alanom Laddom. Še eno majhno vlogo za WB je odigrala v drami Neveljavno (1955) skupaj z Edwardom Robinsonom.
Njen agent, William Shiffrin, ji je potem omogočil vlogo fiktivne filmske zvezde Rite Marlow v broadwayski igri Bo uspeh pokvaril Rocka Hunterja? Z Orsonom Beanom in Walterjem Matthauom. V term času je snemala tudi film Vlomilec (1957) z Danom Duryeo in Martho Vickers. Film je luč sveta ugledal šele dve leti pozneje, ko je bila Jayne Mansfield že na vrhuncu slave. V tej drami je razvila ves svoj igralski potencial, saj so pozneje sledile le še komedije s poudarkom na njenem seksi videzu. Film je produciral Louis W. Kellman, ki je trdil, da je on odkril Jayne Mansfield.
Zgledna kariera
Maja 1956 je v newyorški pisarni podpisala šestletno pogodbo s Twentieh Century Fox kot potencialna naslednica njihove stalnice, takrat vedno bolj nepredvidljive Marilyn Monroe. Še vedno je imela tudi pogodbo na Broadwayu, kjer je igrala do jeseni tega leta. Njena prva velika uspešnica je bil film Dekle si ne more pomagati (1956), film, v katerem igra netalentirano pevko, v njem pa nastopa cela serija takratnih prvih zvezdnikov rock and rolla. Film je bil eden najbolj donosnih leta 1956 in zaslužil celo več kot Moški imajo raje blondinke izpred treh let z Marilyn Monroe.
Kmalu zatem je Fox začel promovirati Mansfieldovo kot Monroe »na kubik«. Njen naslednji film je bil Svojeglavi avtobus (1957) po noveli Johna Steinbecka. S tem filmom je poskusila odvrniti pozornost z njenega videza in se uveljaviti kot resna igralka. Za vlogo v filmu je 1957 dobila Zlati globus za novinko leta. Film danes velja za njenega najboljšega. Istega leta je dobila tudi vlogo za filmsko priredbo njene broawayske igre Bo uspeh pokvaril Rocka Hunterja? Fox je Mansfieldovo, novo Monroe, potem poslal na 40-dnevno turnejo po 16 evropskih državah. V Londonu se je srečala tudi s kraljico Elizabeto II.
Njena četrta večja vloga v Hollywoodu je bila Poljubi jih v mojem imenu (1958) s Caryjem Grantom. Vfilmu je bila predvsem v stranski, komično zastavljeni vlogi, medtem ko je glavno nosila rdečelasa Suzy Parker. Film so kritiki raztrgali, prazne so ostale tudi blagajne. To je bil tudi eden zadnjih poskusov Foxa, da bi unovčil prepoznavnost Mansfieldove. Šerif iz Zlomljene čeljusti (1958) je bil vestern komedija, kjer je igrala glavno vlogo ob Kennethu Moreu, tri pesmi v filmu pa je namesto nje odpela Connie Francis. Film, posnet v Španiji, je na ameriška platna prišel 1959 in je bil njen zadnji večji uspeh. Pri Columbia Pictures so ji ponudili vlogo v romantični komediji Zvonec, knjiga in sveča (1958) ob Jamesu Stewartu in Jacku Lemmonu, a jo je zavrnila, ker je bila noseča. Fox jo je potem skušal postaviti ob bok Paulu Newmanu za Okoli zastave, fantje! (1958), vendar ni dobila vloge. Film je bil Neumannov prvi poskus komedije in polomija.
Neumne blondinke niso več in
Konec petdesetih se je povpraševanje po joškatih blond seks bombah čez noč ustavilo in Mansfieldova je to občutila na svoji koži. V začetku šestdesetih je bilo z njeno filmsko kariero praktično konec. 1959 ni posnela nobene velike vloge in ni izpolnila tretjino pogodbe s Foxom zaradi »vnovičnih« nosečnosti. Fox je ni več videl v velikih filmih, zato ji je začel iskati vloge v produkcijah v Italiji in Angliji, vse dokler ji ni 1962 potekla pogodba. Velik del njenih angleških in italijanskih filmov je praktično nepomemben, nekateri so celo izgubljeni.
Dva filma, ki je dobila v Angliji, sta bila gangsterska Izziv in Prevroče za držanje. Oba filma sta bila nizkoproračunska in v ZDA nista bila uvrščena na ameriški spored, drugi je v ZDA prišel šele 1961, prvi pa celo 1963, oba pod drugim imenom.
Italijanski in angleški B filmi
Ko se je na začetku šestdesetih vrnila v Hollywood, jo je Fox spravil v Zgodilo se je v Atenah (1962). Film o olimpijskih igrah je bil finančna polomija in Fox je predčasno prekinil pogodbo z igralko. Pred tem je imela še manjšo vlogo v filmu Zgodba o Georgeu Raftu (1962). Po premieri obeh filmov se je vrnila v Evropo in nastopala v nepomembnih filmih kot so nemški Pot domov v St. Pauli (1963), italijanski Osnovna ljubezen (1964), Gumb za paniko (1964) in nemški Eden žre ostale (1964).
Producent Tommy Noonan je prepričal Jayne Mansfiled, da je bila ena prvih ameriških igralk, ki se je v glavni vlogi pojavila povsem gola, to je bil film Obljube, obljube! (1963). Playboy je objavil gole fotografije s snemanja, kar je privedlo do sojenja na sodišču. Film je bil prepovedan v Clevelandu, drugod pa je bil kar finančno uspešen in Mansfieldova je bila celo med 10 najbolj dobičkonosnimi igralkami tega leta. Zaradi tega je bila izbrana kot zamenjava za nedavno umrlo Marilyn Monroe za film, poljubi me, tepček (1964) z Deanom Martinom, a je vlogo zavrnila, ker je bila spet noseča, zamenjala jo je Kim Novak.
Leta 1966 je bila izbrana za film njenega takratnega moža Matta Cimberja, Opremljena garsonjera (1966), v njem je zaigrala kar tri različne ženske like). Delno je bil prikazan 1966, v celoti pa šele 1968, leto po njeni smrti. Po tem filmu je dobila še svoj prvi country film, nizkoproračunski Kmetavzarji iz Las Vegasa (1966), skupaj z Mamie Van Doren in Ferlinom Huskyjem, ki ga je pospremila s 30-dnevno turnejo po ZDA. Mansfieldova je med snemanjem zahtevala, da se ne vidi z Van Dorenovo, instantno zamenjavo za Marilyn, čeprav si v filmu delita prizor. Ta je bil posnet ločeno in zmontiran skupaj naknadno.
V začetku 1967 je posnela svoj zadnji film, skrito vlogo v Vodič za poročenega moža. Njeno ime se v uvodu pojavi v vlogi tehnične svetovalke.
Še nekaj televizije
V svoji relativno kratki igralski karieri je igrala tudi na televiziji, začenši 1956 v NBC-jevi Samski moški. 1957 se je prvič pojavila na BBC, kjer je recitirala Shakespeareja in igrala violino. Redno je gostovala v pogovornih oddajah in z Bobom Hopeom obiskala tudi ameriška oporišča na Pacifiku. Na vrhuncu slave je za posamezno oddajo dobila tudi po 200 današnjih tisočakov. Čeprav je izgubljala luč pozornosti, je zavračala vloge, v kateri bi bila stereotipna seks bomba. Zadnjič se je na televiziji pojavila 10 dni pred smrtjo, ko je v neki oddaji recitirala poezijo. 1980 je CBS posnel Zgodbo o Jayne Mansfield, ki jo je upodobila Loni Anderson, televizijski film pa je postal velika uspešnica, enega od njenih mož igra Arnold Schwarzeneger. Ob vsem igralskem direndaju je nastopala tudi v klubih, snemala glasbo in se redno pojavljala na velikih javnih prireditvah.
Po prvem zakonu s Paulom, kjer se je rodila hčerka, se je v drugič poročila z Mickeyem Hargitayem, igralcem in bodybuilderjem, zmagovalcem Mr. Universe 1955. Poročila sta se 13. januarja 1958, le nekaj dni po uradni ločitvi od Paula Mansfielda. Par je imel tri otroke, vključno z igralko Marisko Hargitay. Njen sin Zoltan je postla znan, ko ga je v živalskem parku v THousand Oaks v Kaliforniji v vrat ugriznil slon. Deček je preživel težke operacije, Mansfieldova pa je potem tožila park za 15 milijonov dolarjev. Negativna publiciteta je pripeljala do zaprtja parka. Hargitay je pogosto nastopal z njo, tako v filmih v obrobnih vlogah kot na odru in v klubih. 1962 se je zapletla v afero z Enricom Bombo, producentom Gumba za paniko, 1963 pa se je vsem na očeh družila s pevcem Nelsonom Sardellijem, s katerim se je nameravala poročiti po ločitvi od Hargitaya. Hčerka Mariska se je rodila že po ločitvi, a še preden je papirje priznala Kalifornija. Sodišče je otroke junija 1967 pripisalo njemu, čeprav so še naprej živeli z njo. 1968 se je Hargitay znova poročil s stevardeso Ellen Siano, ki ga je spremljala tudi, ko je po nesreči Jayne Mansfield šel v New Orleans po svoje tri otroke.
V tretje se je poriočila z italijanskim režiserjem Matteom Ottavianom, bolj znanim kot Matt Cimber, ki ga je spoznala na snemanju avtobusne postaje. Poročila sta se septembra 1964 in razšla le leto dni pozneje. Zakon je začel razpadati zaradi njene odvisnosti od alkohola in razkritjem, da je bila srečna le z njenim bivšim, Nelsonom Sardellijem. Skupaj sta imela sina, Tonyja Cimberja, rojenega oktobra 1965. Od poletja 1966 je Jayne živela s svojim odvetnikom, Samom Brodyjem, ki je popival z njo in zlorabljal njeno najstarejšo hčerko, Jayne Marie.
Pod tovornjak
Zgodba o Jayne Mansfield nima srečnega konca – 28. junija 1967 se je dogovarjala za nastop v klubu v Biloxiju v Mississippiju. Po polnoči so se Mansfieldova, njen partner in odvetnik Sam Brody in voznik kluba, Ronald Harrison, odpeljali iz kluba proti New Orleansu, kjer je Mansfieldovo čaka nastop v oddaji. Na zadnjem sedežu so sedeli trije njeni otroci iz drugegazakona, Miklos, Zoltan in Mariska in štiri njene čivave. Okoli pol treh zjutraj 29. junija je Buick Electra v slabi vidljivosti trčil v zadek vlačilca, ki je upočasnil na 55 km/h zaradi nasproti vozečega tovornjaka, ki je škropil proti komarjem. Avto z igralko je priletel od zadaj s hitrostjo 130 km/h in se zaril pod prikolico. Trije odrasli spredaj in dva psa so umrli v trenutku, otroci, ki so spali na zadnjih sedežih, so bili le lažje poškodovani. Časopisi so pisali, da je vse tri potnike dobesedno obglavilo, čeprav se je pozneje izkazalo za netočno, je pa igralki posnelo zgornji del glave in kot vzrok smrti je navedena huda poškodba glave in možganov. Zaradi nesreče je ameriška administracija za cestno varnost priporočila vgradnjo posebnih zaščitnih cevi na zadku, ki bi preprečile nasaditev avtomobila pod prikolico. Čeprav je bil prehod počasen in so se nesreče še dogajale, je s časoma prišlo do boljših izvedb, ki rešujejo življenja. V ZDA so te zaščitne prečne cevi imenovane tudi Mansfieldove prečke.
Igralko so pokopali 3. julija v Pen Argylu v Pennsylvaniji. 1968 je Matt Cimber vložil tožbo proti udeležencem nesreče, sodišče pa je spoznalo, da ne voznik tovornjaka, ne nasproti vozeči voznik, ki je škropil proti komarjem, nista imela kaj z nesrečo. Zmečkani avto je bil dolga leta v zasebni zbirki na Floridi, kjer je bil v sedemdesetih razstavljen ob cesti.
Podoba in resničnost
Mansfieldova je bila ena največjih seks simbolov Hollywooda v petdesetih in začetku šestdesetih in Foxova alternativa Marilyn Monroe, znana tudi kot Marilynka za delavce. Velja tudi za eno najbolj znanih ikon sveta slavnih. Svojo prepoznavnost je le še podkrepila z dimenzijami 102 – 53 – 89, račkasto hojo, otroškem glasu in vpadljivih oblačilih. Visoka je bila 168 centimetrov. Kljub instant blondinki (v osnovi je bila rjavolaska), je bila Mansfieldova zelo inteligentna, govorila je pet jezikov, njen iQ naj bi bil celo 163, pogosto je slišala tudi vzdevek najbolj pametna neumna blondinka Hollywooda.
Za sabo je pustila pet otrok in več posestev, med njimi znano Pink palačo, v skupni vrednosti današnjih 4,5 milijona dolarjev. Roza palačo sta potem kupila Ringo Starr in pozneje še Engelbert Humperdinck. Hišo so podrli 2002.
