Njena igralska kariera je trajala kar osem desetletij, nastopila je več kot 60 filmih in 30 odrskih igrah, dobila je številna priznanja, med drugim Tonyja, bila pa je tudi nominirana za Oskarja in Zlati globus.
Glynis Margaret Payne Johns se je rodila 5. oktobra 1923 v Pretoriji v Južni Afriki v umetniški družini. Oče je bil igralec iz Walesa, Mervyn Johns, mama pa v Avstraliji rojena koncertna pianistka, ki je študirala v Londonu in na Dunaju in izhaja iz obsežne igralsko-glasbene družine, s katero je nastopala in prepotovala svet. Oče Mervyn je postal zvezda britanskih filmov v času druge svetovne vojne, starša pa sta se spoznala v času študija v Londonu 1922 in istega leta poročila, Glynis pa se je rodila, ko je materina druščina nastopala v Južni Afriki.
Samo nekaj mesecev po tem se je družina vrnila v Anglijo, pri petih letih pa se je Glynis Johns pridružila Londonski baletni šoli in že leto pozneje postala slavna kot plesni čudež. Pri desetih letih je bila že inštruktorica baleta, pri enajstih je že imela licenco za učenje. V rosnih letih je nanizala 25 zlatih medalj, obiskovala je srednjo šolo v Cliftonu in pozneje v Londonu, kjer je bila vrstnica igralke Angele Lansbury.
Dojenček na odru!
Svoj debi v gledališči je Glynis Johns doživela že oktobra 2023, stara le tri tedne, ko jo je na oder v Londonu prinesla njena babica, Elizabeth Payne, violinistka in vodja gledališke skupine, ki jo je podedovala od svojega očeta. Glynis je tako postala že četrta generacija v družini, ki je nastopila na odru. Leta 1931, ko je dopolnila 8 let, je dobila vlogo v Sodnem dnevu v Phoenix Theatru v Londonu ob velikanih Lewisu Cassonu, Ronaldu Adamu in Georgeu Woodbridgeu. Kot balerina je 1935 nastopila v produkciji Buckie's Bears v Garrick Theatru.
Zaradi svojih izvrstnih plesnih nastopov je v tridesetih letih redno igrala v otroških predstavah, še posebej za božične praznike. Tam jo je opazil nek menedžer in 1936 je v kratki igri St Helena v Old Vicu dobila vlogo Napoleonove hčerke. Po tej so jo angažirali v številne produkcije kot so Otroška ura, Izgubljena melodija, pa spet Sodni dan, Poljub za Pepelko (1937) in 1938 v igri Tiha poroka.
S 15 leti na filmu
Do nastopa na velikem platnu je bil tako le še korak in ta se je zgodil leta 1938 v filmu Vicotrja Savillea, filmski priredbi romana Južno okrožje, v katerem je igrala Midge Carne, hčerko povzpetnega politika Roberta Carnea, ki ga je igral Ralph Richardson. Imela je tudi manjše vloge v kriminalki Umor v družini (1938) Davida Evansa in v dveh filmih Briana Hursta, črnobeli kriminalki Zapor brez rešetk (1938) in trilerju Na ognjeno noč (1939). V štiridesetih letih je v povprečju na leto posnela film in pol, začenši z vohunskim musicalom Pod tvojim klobukom (1940). Naslednji, Premier (1941), je v končni različici ostal brez njenih prizorov, vloga v kanadsko vojni drami 49. vzporednik (kjer poteka večina meje med ZDA in Kanado).
Za vlogo, kjer je zadnji hip zamenjala Elisabeth Bergner, je dobila nagrado Nacionalnega odbora kritikov za najboljšo igralko in mednarodno priznanje. Še naprej je igrala stranske vloge v Tartujevih avanturah (1943) in v filmu Halfway House (1944) skupaj s svojim očetom Mervynom. 1945 je blestela v drami Popolna tujca z Deborah Kerr in Rogerjem Mooreom. Sledila je komedija Ta moški je moj (1946) in še ena vojna drama Frieda (1947). 1947 je posnela še filmsko priredbo Idealni mož po predlogi romana Oscarja Wildea, v črnobeli komediji Kena Annakina, Miranda (1948), pa je kot morska deklica popolnoma zasvojila kritike in gledalce, vlogo Mirande pa je ponovila naslednje leto v komediji Na vrat, na nos (1949). Do konca desetletja je posnela še Dragi Mr Prohack (1949) in V tretje gre rado. Ves čas je nastopala tudi na odrih različnih otoških mest.
Zlata petdeseta
Miranda in v Tretje gre rado sta ji prinesla zelo prepoznavno ime tako doma kot v ZDA. 1950 je posnela noir Državna skrivnost z Douglasom Fairbanksom Jr. in Jackom Hawkinsom. Naslednje leto je zaigrala v Meso in kri in po letih zavračanj tudi v Hollywoodu v letalski drami Pot v neznano (1951) ob Jamesu Stewartu in Marlene Dietrich. 1951 je dobila glavno vlogo v vojni drami Zmenek z Venero ob Davidu Nivenu in stransko vlogo v antologiji Dodatek.
Bila je zelo cenjena in sikana igralka in so jo povabili tudi v film Čarobna škatla (1951), biografijo o izumitelju ene prvih filmskih kamer, Williamu Friese-Greenu, v njem se pojavita tudi Lawrence Olivier in Peter Ustinov, za film Karta (1952) ob Alecu Guinnessu pa je bila deležna mnogo pohval. 1952 je v seriji Male ženske debitirala tudi na televiziji in pozneje v še nekaterih oddajah kot Lux Video Theatre. Errol Flynn Theatre in The Frank Sinatra Show. Z Richardom Toddom je posnela dva pustlovska filma za Walt Disney: Meč in vrtnica (1953), ki ga je spet režiral Ken Annakin, ki je vedno zelo cenil Johnsovo in Rob Roy, upornik iz Višavja (1953). Naslednje leto je dobila pohvale za dramo Šibki in hudobni in posnela še en film z Annakinom, Iskalci in komedijo Beachbomber (1954). Istega leta je sledil še Nora na moške, nadaljevanje filma Miranda iz 1948, potem pa komedija Josephine in možje (1955) in znana glasbena komedija Dvorni norček (1955) z Dannyjem Kayem. Kljub temu, da je imel film do takrat najbolj draga komedija, je bil finančni polom.
Spet si Ken Annakin zaželel Johnsove za gemblersko komedijo Poraženec pobere vse (1956), niso pa pozabili niti na prizor z njo v legendarnem Okoli sveta v 80 dneh (1956). 1957 je posnela melodramo Vse, kar lahko dam in nazaj v Angliji Enkrat drugič, drugje (1958) z Lano Turner ter Rokovanje s hudičem (1959). 1952 je debitirala tudi na Broadwayu v komediji Gertie in ko se je spet vrnila v ZDA 1965, v odrski upodobitvi Shawove novele Major Barbara.
Mary in Poppins
V šestdeseta je stopila v kriminalki Pajkova mreža (1960) po knjigi Agathe Christie, za stransko vlogo v The Sundowners (1961) pa je bila nominirana za Oskarja. 1962 je posnela grozljivko Caligarijev kabinet in bila ena od štirih zvezd istega leta v drami Chapmanovo poročilo, Georgea Cukorja. A njen najbolj znani film je šele prišel na vrsto in velja za enega najboljših Disneyevih igranih filmov. To je seveda Mary Poppins (1964), kjer je igrala ženo in mamo obeh otrok, Winifred Banks. Johnsova je sprva mislila, da bo dobila naslovno vlogo in da bi jo prepričali, da vseeno pristane na stransko vlogo, sta brata Sherman zanjo napisala pesem Sister Suffragette, ki jo je tudi izvrstno odpela. Vloga ji je prinesla Laurelovo nagrado za najboljšo stransko žensko vlogo. 1965 je spet zaigrala skupaj s Stewartom v komediji Draga Brigitte in 1968 odigrala več likov v ameriški komediji Kaj samo stojiš! Peter Coe je 1969 z njo posnel še britansko komedijo Zakleni svoje hčere.
Tudi šestdeseta je posvetila televiziji, med drugim serijo Glynis (1963), ki je bila odpovedana po 13 delih in ko so jo 1965 spet zavrteli kot poletno zamenjavo za The Lucy Show (nadaljevanje Radi imamo Lucy), je tudi za to vlogo dobila pohvale kritikov. Nastopila je celo v štirih delih serije Batman kot Lady Penelope Peasoup.
Nazaj na odre
Čeprav je tudi v šestdesetih nastopala v gledališču, je v naslednjem desetletju odrskim deskam posvetila veliko več časa. Med drugim so jo lahko gledali v musicalu Mala nočna glasba (1973). Za vlogo Desiree Armfeldt je dobila nagrado Tony za najboljšo igralko v musicalu. Na velikem platnu je zaigrala v filmu Under Milk Wood (1972) z Burtonom, Elizabeth Taylor in Petrom O'Tooleom, v Trezorju groze (1973), sledili so Srečni princ (1974) in kanadska grozljivka Nevarne gospe (1975). Osemdeseta je začela na odru Kraljevega gledališča v Nottinghamu v Produkciji Noela Cowarda, Seneni nahod (1981). V desetletju, ki ga je končala na odru v New Yorku v predstavi Krog, je filme praktično opustila. 1982 je zaigrala v biografskem filmu Mala Gloria, končno srečna (1982) v vlogi znane Glorie Vanderbilt, pa južno afriški znanstveni fantastiki Nukie (1987) in drami Zelly in jaz (1988). V prvi sezoni NBC-jeve Na zdravje! je gostovala kot mama natakarice, ki jo igra Diane Chambers in jo sili, da si takoj izbere ženina. 1985 je gostovala v epizodi Umor, je napisala. 1991 se je vrnila v predstavo Mala nočna glasba kot mama njenega lika Desiree Armfeldt, 1998 pa v Footejevi igri Krsta v Egiptu. V devetdesetih je posnela le tri filme, v vseh je bila babica. 1995 s Sandro Bullock v Ko si spal in 1994 komedijo The Ref s Kevinom Spaceyem. Njena zadnja filmska vloga je bila vloga babice v komediji Superzvezda (1999).
Družinska Johns
Johnsova je bila poročena štirikrat. Prvega moža, igralca Anthonyja Forwooda, je spoznala na vajah za film Tiha poroka (1941). Leto pozneje jo je povabil na zmenek in manj kot mesec pozneje sta bila poročena. Imela sta sina Garetha Forwooda, ki je bil prav tako igralec (rojen 1945) in ga poznamo kot tajnika iz filma o Gandhiju (1982). Leta 1948 se je ločila zaradi moževega varanja. Sledil je producent Antony Darnborough, s katerim je delala v filmu Dodatek (1951). Zaprosil jo je junija 1951, a do poroke ni prišlo, ker je morala v New York igrati Gertie, pozneje pa je bila poroka odpovedana. Z Darnboroughom sta ostala dobra prijatelja in je 1953 celo igrala v njegovi TV drami Osebna stvar. Februarja 1952 se je v New Yorku poročila z Davidom Fosterjem, mornariškim oficirjem on poznejšim predsednikom kozmetičnega velikana Colgate-Palmolive. Ločila sta se maja 1956, ker jo je varal. Tretjič se je poročila s poslovnežem Cecilom Hendersonom 1960 v Londonu. Tudi tu je šel zakon v franže zaradi varanja, ločila sta se 1962. Zadnji in četrti mož je bil pisatelj in vojaški pilot Elliott Arnold. Poročena sta bila od 1964 do 1973.
Neuničljiva
Po ločitvi od Fosterja 1952 se je začela boriti s kilogrami in je postala obsedena z vadbo, hkrati pa so jo mučile tudi migrene. Nekaj dni pred premiero Male nočne glasbe 1973 so jo odpeljali v bolnišnico zaradi črevesne infekcije, premiero pa so morali zamakniti za en teden. Samo dva dni po premieri, kjer jo je zamenjala Tammy Grimes, je prišla nazaj. »Nihče ne bo pel mojih pesmi,« je dejala. Vse življenje se je borila z odrsko anksioznostjo, čeprav je na odrih vedno delovala prepričljivo in samozavestno.
Preživela je vse štiri svoje može, zadnji je umrl David Foster leta 2010, tudi sin Gareth je 2007 umrl zaradi raka. S smrtjo Olivie de Havilland leta 2020, je Johnsova postala najstarejša še živeča igralka (ali igralec), ki je bil(a) kdaj nominiran(a) za Oskarja, s smrtjo Betty White pa tudi najstarejša Disneyeva legenda. Po upokojitvi je živela v Belmont Villageu, stanovanjski skupnosti za starejše blizu Hollywood Bowla v Los Angelesu. Umrla je pred dnevi, 4. januarja, 91 dni po tem, ko je dopolnila 100 let.
