»Družina se bo povečala, česar se vsi veselimo,« nam je ponosno povedal Tomaž Rot. »Manca je noseča in pričakuje tretjega otroka. Glede želja o družini sva si bila enotna že od samega začetka najine zveze,« je dodal, potem pa se ob vprašanju, ali sta načrtovala tri otroke, nasmehnil: »Dajmo reči takole: en bi dva, drugi bi tri, pa bo, kar bo. In bo!« Seveda sta se potem za tretjega člana odločila skupaj, saj tudi sicer v partnerskem odnosu delujeta tako, da se glede vseh pomembnih odločitev usedeta skupaj in se pogovorita.
Manca je lepa nosečnica in se počuti dobro, čeprav nam je priznala, da ji je tretja nosečnost prinesla kar nekaj izzivov, ki jih do zdaj ni bila vajena. »Ob dveh majhnih otrocih je kar naporno, ampak ker se počutim dobro, je vse lažje,« nam je pojasnila in razkrila, da sta s Tomažem novico o dojenčku najprej zaupala otrokoma, šestletni Rebeki in triinpolletnemu Ožbeju. »Tako se nama je zdelo najbolj prav. Rebeka je že tako velika, da razume, kaj se dogaja. Ožbeju pa mogoče še ni čisto jasno, ampak je tudi lepo sprejel.« No, da se pohvalimo še mi. Zakonca Rot sta takoj za družino novico o tretjem otroku zaupala uredništvu Lady, kjer imamo take zgodbe še posebno radi.
Bloke so zakon
Tako Tomaž kot Manca, ki sta se spoznala prav na veselici v Tomaževi vasi Studenec, kjer sta že ob prvem srečanju preplesala skupaj vso noč, sta prepričana, da tudi njunega tretjega otroka v tem kraju čaka lepo otroštvo, kakršno ponujata Rebeki in Ožbeju. »Otroci so v tem okolju res srečni,« pravi Tomaž. »Odraščajo obdani z naravo in živalmi. Mirne vesti ju lahko pustiva zunaj, ker veva, da se jima ne bo nič zgodilo. Glede na to, da tu živimo, lahko rečem, da je to najlepši konec Slovenije. Oba z Manco sva odraščala na podeželju in nimava nobene želje, da bi se preselila drugam. Poleg tega priznam, da si življenja v mestu sploh ne predstavljam. V Ljubljani sem živel le, ko sem bil dijak športne gimnazije v Šiški in pozneje kot študent pedagoške akademije, ampak tisto je bilo drugače. Ko imaš družino, začneš ceniti stvari, ki ti jih ponuja mirno kmečko okolje.«
Odkar je pred dobrimi tremi leti postal član velike Veseljakove družine, sicer vsakodnevno izgubi dve uri v avtu, ampak tisti čas porabi za to, da razmišlja o stvareh, za katere sicer ni časa. Njegova pot v medijske vode pa se je zgodila čisto po naključju. »Po izobrazbi sem profesor razrednega pouka in sem tudi opravljal ta poklic oziroma poklic vzgojitelja štiri leta v domači šoli, ki sem jo obiskoval tudi sam. Delo mi je bilo všeč, prav tako tudi kolektiv, saj so sodelavke, ker sem bil eden redkih moških na šoli, pazile name. Ampak potem sem na nekem nastopu Ansambla Tomaža Rota srečal Ajdo Mlakar z Veseljaka, ki mi je v tistem kratkem času našega druženja kar nekajkrat omenila, da bi moral delati na radiu. Takrat sem samo skomignil z rameni, a ko me je nekaj dni pozneje poklicala odgovorna urednica Janja Ulaga in mi predlagala, da se preizkusim pred mikrofonom, nisem mogel reči ne. Po dveh ali treh obiskih v studiu je sledila avdicija še na radioviziji, kjer je v meni videl potencial zdajšnji odgovorni urednik TV Veseljak Golica Sašo Đukić. Vedel sem, da je to tisto, kar moram početi,« nam je opisal svojo pot v medije, kjer zdaj dela v tandemu z Evo Šolinc kot voditelj in producent. »Delo je zanimivo, zelo raznovrstno in vsak dan se zgodi kaj novega, nepričakovanega,« zadovoljno pripomni.
Ansambel Tomaža Rota
Veseljak je znan po tem, da na njem gojijo ljubezen do slovenske narodno-zabavne glasbe. Tomaž pa je to ljubezen prinesel s seboj že od doma. »Moj stari oče Franc Rot je bil kitarist v lokalni zasedbi in me je vedno spodbujal in med mojim vadenjem harmonike tudi zapel. Prvo harmoniko, igračko seveda, sem dobil pri dveh ali treh letih, nekako tako, kot je zdaj star Ožbej. Pravijo, da sem v nasprotju z mlajšim bratom Blažem vedno kazal zanimanje za glasbo, zato so me pozneje vpisali v glasbeno šolo. In tako se je začelo,« nam je dejal z nasmehom na obrazu.
Seveda pa ni ostalo le pri glasbeni šoli. S prijateljem, danes nekdanjim članom njegovega ansambla, sta najprej nastopala kot duet, ko sta našla pevko, pa se je razvila želja, da bi imeli lasten ansambel. Ansambel Tomaža Rota je svojo pot začel leta 2011. »Začeli smo kot trio z dvema harmonikama in pevko, potem pa smo se razvijali,« je dejal in opisal začetke: »Bili smo mladi in polni idej. Prva tri leta smo nastopali na lokalnih dogodkih in veselicah. Potem pa smo se z nastopi selili po vsej Sloveniji. Takrat se je za nas začelo trdo delo, kajti brez lastnih pesmi, obveznih vaj in premišljenih nastopov ne preživi nihče.«
Ansambel danes sestavlja skupina petih glasbenikov. Ob Tomažu so tu še harmonikar Gregor Kuzma, kitarist Miha Lampe, pevka Hana Kanc in basist Aleksander Modic. V ansamblu vsak obvladuje svoj del, vendar ni nihče povsem osredotočen samo na glasbo. »Nihče od nas ne živi zgolj od glasbe, razen našega harmonikarja, ki jo poučuje. Vsi imamo druge službe, povezuje pa nas ljubezen do glasbe, zaradi česar se vsak petek zvečer dobimo pri meni doma, kjer vadimo za nastope in snujemo nove pesmi. Teh se je v tem času nabralo že za dve zgoščenki, pri vseh pa se kot avtorji ali soavtorji podpisujemo sami.«
Prav glasbeno delovanje pride Tomažu prav tudi pri njegovem delu na Veseljaku, čeprav, kot nam je zatrdil, ni vedno lahko. »Kot glasbenik imam seveda več stikov in jih lažje navežem s tistimi, ki jih želim gostiti v svojih oddajah. Ker pa smo glasbeniki med seboj zelo zaščitniški, nastopi težava takrat, ko moraš kdaj komu zastaviti tudi kakšno manj prijetno vprašanje, ko na primer: 'Zakaj je kakšen ansambel nehal delovati? Zakaj je kdo zamenjal katerega od članov?' In podobno …«
Glasbena dediščina
Dejstvo, da je Tomaž z dušo in srcem predan glasbi, je lepo sprejela tudi Manca. »Že ko sva se spoznala, je bil vpet v glasbo. Vedela sem, da to rad počne in da ga to osrečuje. In če je srečen on, sem zadovoljna tudi jaz,« nam je pojasnila Manca, ki tudi sama rada sede za klavir. »Odkar je v službi na Veseljaku, mi je res dobro, ker vidim, da se je res našel v tem poklicu, potem je tudi vzdušje v družini odlično. Lepo je, ko smo skupaj. Mi pa ne predstavlja nobenih težav to, da sem včasih sama z otrokoma. Takrat obiščemo babice in dedke, pa čas hitreje mine.«
V glasbi pa, kot smo se lahko prepričali tudi sami, že uživa tudi mali Ožbej. »Rebeke to ne zanima, Ožbej pa mi vedno dela družbo s svojo harmoniko, ko vadim. Imava kar dnevni ritual, da gre z mano dol v studio in razteguje svoj meh. Že kaže veselje do glasbe, tako da se nam morda za prihodnost ansambla ne bo treba bati,« v šali pripomni ponosni očka.
Ampak seveda pustimo času čas, da bomo videli, česa se bo Ožbej oprijel, ko bo velik. Morda pa bo raje ustvarjal v lesarski delavnici svojega dedka, Tomaževega očeta, ki je sicer učitelj tehničnega pouka na lesarski šoli v Postojni. V delavnici se je, ko je imel več časa, rad zadrževal tudi Tomaž.
