Sandi Kovačević prihaja z otoka Krka, a ga nanj vežejo le še prijetni spomini na otroštvo. Od nekdaj je oboževal konje in si obetal, da ga bo nekega dne dobil. »Namesto konja sem dobil oslico. Ta je bila zelo trmasta in muhava, ustavila se je vsakih deset metrov in nisi je premaknil niti za ped. Pot je nadaljevala takrat, ko je to sama želela. A ljubezen in želja do konjev nista bili zaradi nje nič manjši, čeprav sem prvič na konja sedel šele pri 37 letih. Vse skupaj me je tako fasciniralo, da sem začel trenirati in tekmovati,« za začetek pove Sandi.
Nina ima popolnoma drugačno izkušnjo. »Jaz sem jahala od mladih nog in zato sem vsako priložnost izkoristila za to, da sem bila lahko s konji.« In tako je bilo tudi tistega dne na Hipodromu Stožice, kjer sta se spoznala. Ona je bila tam službeno, Sandi je tekmoval in niti sanjalo se mu ni, kako usoden bo ta dan zanj. »Pripravljal sem se na tekmo, ko je prišla mimo simpatična svetlolaska, oblečena v kombinezon, in prepričan sem bil, da je reševalka, ki vozi rešilca. Takrat se mi še sanjalo ni, da kot zdravnica dežura na tekmi. Vprašala me je, ali ji posodim konja, da ga zajaha, jaz pa sem ji obljubil, da jo popeljem, če zmagam. Postala sva prijatelja in večkrat skupaj jahala, iz prijateljstva pa se je rodila ljubezen. Pa ne samo med nama, tudi do konj in psov.« Nina pravi, da imata s Sandijem veliko skupnih zanimanj. »A zdaj se vse vrti okoli najinih konj. Imava štiri konje. Dva, ki ju redno jahava v hlevu v Dragomlju, to sta kobila Gaspera in žrebec Ninero, Dance je v Prekmurju, Rayon pa v Brežicah. Moj novi žrebec Ninero je pripotoval iz Madrida le dan pred vašim obiskom in to noč sva s Sandijem prenočila na posestvu poleg hleva, za vsak primer, da sva se prepričala, da je z njim vse v redu.«
Več o Nini in Sandiju Kovačeviću v Lady št. 32, ki je izšla 07.08.2024.
