Zakonca Monika in Jernej Kuntner sta s praznovanjem biserne obletnice nekoliko pohitela. Proslavila sta jo namreč med prvomajskimi prazniki, in to s popotovanjem po Škotskem. »To je bila Monikina želja že kar nekaj let. Potem pa sva lani na gorečem Rodosu rešila dva Škota v najin najet avtomobil in pot je bila zakoličena,« nam je zaupal Jernej, ki je kot vedno tudi tokrat naredil potovalni načrt. Letela sta v Edinburg, si ga ogledala do potankosti, potem pa z avtom naredila krog prek prelepe Škotske. »Ubrala sva jo prek zahoda, Fort William, Isle of Skye, na sever v Inverness in do jezera Loch Ness ter nato prek Škotskega višavja nazaj v Edinburg. Za vzhodno obalo pa je žal zmanjkalo časa,« razkriva igralec. Praznovanje ob biserni poroki sta si začinila še z dobro hrano, mnogimi lumparijami in bogato naravo. V Invernessu, na polju bitke za Culloden leta 1746, pa sta si kupila tudi spominska prstana, oblikovana z navdihom iz TV-serije Tujka (Outlander), ki je bila tudi navdih za obisk Škotske. O zdaj tako zelo priljubljenih vnovičnih zaobljubah pa ne razmišljata.
Večno zvestobo vzel nadvse resno
»Midva sva to opravila enkrat za vselej. Navsezadnje je zaobljuba, dana v cerkvi, dana pred bogom, večna,« poudarja igralec, ki se tega velikega dne še vedno zelo dobro spominja. »Poroka je bila res velika. Imava kar velike družine, z velikim številom vseh, ki so radi prišli na poroko. Seveda sva morala narediti tudi selekcijo, ker sva bila študenta in nisva sama plačala poroke – tu se zahvaljujem mojim in Monikinim staršem. Seveda so se takrat, zavoljo krčenja povabljenih na poroko, rodile tudi kakšne zamerice, ki se vlečejo v dandanašnji dan, za kar mi je vseh teh trideset let iskreno žal. A pravi prijatelji so tudi to razumeli. Bilo pa je lepo, tako na ljubljanskem gradu pred matičarjem kot v farni cerkvici v Trnovem pred župnikom. Vzdušje je bilo praznično, vzneseno in polno ljubezni na tisti lep junijski dan dvakrat devetsto petdeset štiriindevetdesetega, če se izrazim po Prešernovo v trnovskem slogu,« pripoveduje Jernej.
Usodna Romeo in Julija
Če bi šteli leta, odkar sta se spoznala, pa bi slavila že rubinasto poroko. »Z Moniko se poznava že dolgo, spomin mi seže tja v osnovnošolske dni, ko sva skupaj hodila k teoriji v glasbeno šolo v Trnovem. Potem sva se ob različnih priložnostih videvala in se vedno rada videla. Potem pa je prišla tista predstava Romeo in Julija v Mestnem gledališču ljubljanskem, oba sva bila tisti večer na isti ponovitvi, pa sva kar razumela namig usode in se povezala. Seveda sva se odločila, da nesrečni del te krasne drame v najinem življenju črtava, kot radi rečemo v igralskem žargonu,« razkriva Jernej. To jima je odlično uspelo, njuna ljubezen pa je skozi leta postala še močnejša. »Leta prinesejo marsikaj. Pri naju so prinesla zrelost, umirjenost in globoko spoštovanje. S tem se je najina zveza utrjevala skozi leta, z otrokoma, ki sta z nama odrasla in nama tudi utrdila najino ljubezen. Zato je ljubezen danes drugačna kot oni dan pred tridesetimi leti. Lahko bi se tudi reklo, da je močnejša.«
