S priljubljeno igralko Tanjo Potočnik smo se dobili v prestolnici, kjer si je ustvarila dom, v katerem živi z možem in sinovoma. Ljubljana je odličen kraj za uresničevanje vseh njihovih konjičkov in tudi ravno prav oddaljena od njenega delovnega mesta, Celja, kjer je članica gledališkega ansambla v Gledališču Celje. Odraščala je sicer v zavetju kamniških planin, v Kamniku: »Tam sem se začela spoznavati z odrom. Pri sedmih letih sem začela plesati balet. Tudi starejši brat Uroš Potočnik se je zapisal igri. Najbolj znan je po filmu Outsider. S petimi leti sem začela peti, igrala sem tudi klavir. Z bratom sva imela pozneje različne bende, kjer sem pela. Pri nas doma sta bila vedno doma teater in umetnost. Pokojni oče je bil namreč skladatelj klasične glasbe, mama pa me je tudi pevsko pritegnila. Skozi glasbo in ples me je tako pot vodila do dramske igre. Najprej v šoli, potem v improligi in naprej na akademiji.«

Tanja je zdaj že sedemnajsto leto zaposlena v Gledališču Celje, že pred vlogo Jane Dolenc, Larine mame v seriji Skrito v raju, pa je igrala v serijah in filmih, med drugim v prvem ženskem celovečernem filmu Maje Weiss Varuhu meje. »Hvaležna sem za to izkušnjo, ekipa je super. Snemali smo dve poletji, mlajši in starejši igralci smo se zelo povezali in doživeli lepo izkušnjo. Tam smo tudi živeli, bili odsotni od doma, ampak ni bilo težko. V tem času sem predvsem veliko prehodila, sprehajalne poti se vijejo vse do Novigrada. Počutila sem se, kot bi bila na počitnicah, pa v bistvu nisem bila. In nikoli ne bom pozabila čudovitih sončnih zahodov. Velikokrat sem kar obsedela ob sončnih zahodih do konca. Sicer pa so bila snemanja tudi naporna, saj so potekala tudi po dvanajst ur. To je bila tudi zelo velika preizkušnja za zbranost.«

Doma ima dva najstnika

Tanja je sicer mama dveh najstnikov. Njena sinova imata zdaj enajst in štirinajst let, oba se ukvarjata s športom, prvi je v nogometu, drugi v košarki: »Oba sta nadobudna najstnika in zapisana športu. Čeprav je tudi mož nekako zapisan svetu filma, je redaktor na Televiziji Slovenija in je med drugim njegova vloga izbira filmov, najinih sinov svet umetnosti ne premami. Pred njima je najstniško obdobje, vzpostavljata in iščeta svojo identiteto, preizkušata meje, kar je normalno in zdravo. So pa tu tudi starševski izzivi glede vzgoje, tako da skupaj krmarimo skozi.«

Že kmalu pa bo Tanja v središču pozornosti v njihovi družini, saj na praznik dela, 1. maja, praznujejo njen rojstni dan. »Pravzaprav bi se morala roditi 27. aprila, kar je tudi praznik, danes dan upora proti okupatorju, nekdaj je bil to dan osvobodilne fronte. Ampak je dobro, da sem se rodila 1. maja. Za rojstni dan se pa že spodobi, da si prost in da si dan organiziraš čisto po svoje, in ponosna sem na ta dan. Od nekdaj mi je blizu boj za delavske pravice, položaj delavcev in pravično delo,« pravi.

Počitnice najraje preživlja na potovanjih in v kampih. Zgodilo se je že tudi, da je zdaj, ko so nekateri kampi odprti tudi čez zimo, šla za nekaj dni sama na dopust in se je imela odlično. »Počitnice ali potovanja se ne začnejo šele, ko prispeš na cilj, temveč že takoj, ko se usedeš v avto. To je neke vrste romanje. Celotna pot je že pravo doživetje. Pavšali nam sicer niso pri srcu, zato pa užijemo vsak dan na polno.«

Kampiranje ji je že od nekdaj ljubo in med enimi od takšnih počitnic je spoznala tudi svojega bodočega moža: »Ni bilo sicer ob morju, temveč poleti ob reki Nadiži pri Kobaridu. Pred petindvajsetimi leti.«

Joga in meditacija

Ker zna biti igralski poklic tudi naporen, Tanja ves čas vzdržuje svojo kondicijo in vitalnost: »Petnajst let sem študirala orientalske plese, njihovo kulturo. Poglabljala sem se v ženstvenost in prek plesa to raziskovala. Delali smo tudi plesne predstave, naredila sem avtorski projekt Odtis, a sem zdaj s plesnimi projekti zaključila. Ukvarjam se z jogo in meditacijo. To mi je že prešlo v kri in je že moja rutina. Delam sama, doma, včasih prek spletnih aplikacij. Zaradi urnikov, ki jih imamo igralci, ne morem hoditi na kakšen tečaj ob točno določenih urah. Meditacija te nauči biti vedno prisoten tukaj in zdaj. Da sprejmeš stvari takšne, kot so.«

Igralski poklic jo izpopolnjuje, saj pri njem lahko uporabi vse svoje darove, tudi pevsko nadarjenost. V celjskem gledališču ustvarjajo tudi pevsko obarvane predstave: »To so posebne izkušnje. Bila sem sicer tudi na nekaj pevskih delavnicah. Zanimal me je, na primer, način indijskega petja, ki je drugačen kot zahodnjaški. Glas me je vedno in me še zanima kot izrazno sredstvo. Prav tako različne plesne oblike. Kakšne so stične točke orientalske glasbe, od Indije, Afganistana do Egipta, katere inštrumente imajo iste in kako se glede na področje glasba spreminja. Trenutno raziskujem glasbo in petje severnih dežel, kot sta Irska in Skandinavija.« V Gledališču Celje ji ni dolgčas niti zato, ker se lotevajo vedno znova zanimivih projektov. Eden takšnih je tudi predstava Paradiž: »Predstava, v kateri se ne govori, nastopamo le z maskami. Govori pa o starostnikih, dogaja se v domu starejših občanov, je zelo priljubljena in je dobila tudi nagrado občinstva in žirije na Dnevih komedije.«