»Tako majhen dojenček zahteva, da si mama 24 ur na dan, saj potrebuje veliko pozornosti, kar te tudi izčrpa, a vedno znova se tolažiš, da bo bolje, in prepričana sem, da tudi bo,« iskreno priznava Alja Viryent. »Alin se zelo dolgo doji, tudi po uro in več, čez dobro uro pa je spet lačna, zato moram tisti vmesni čas dobro izkoristiti, da kaj pojem, postorim najnujnejše v stanovanju, ponoči pa, da vsaj malo zatisnem oči. Vesela sem, da mi, kolikor je v njegovi moči, pomaga partner Benjamin.«

Alja ugotavlja, da z materinstvom postanejo stvari, ki so bile prej samoumevne, razkošje. »Najbolj se sprostim, ko si lahko privoščim vročo kopel. Čeprav je s hčerko očka, se ne morem popolnoma sprostiti. Z enim ušesom še vedno poslušam, ali se bo morda oglasila, zajokala. To je tisti materinski čut, vez, ki povezuje mamo in otroka. Ko ponoči samo malo zajamra, včasih tudi v snu, to slišim in pozorna sem na vse. Ne morem si predstavljati, kako zmorejo tiste mamice, ki imajo dvojčke.«

Zaveda se, da je materinstvo lovila z zadnjim vlakom, zato ji to še toliko več pomeni. »Na porod sem bila dobro pripravljena, a se je vse obrnilo po svoje. Rojevala sem štiri dni. Bila sem čez rok in porod so mi morali pospešiti, nisem pa želela, da mi naredijo carski rez. Osebje v novomeški porodnišnici je bilo zelo prijazno, še zlasti babica, ki je pomagala Alin na svet. Skozi vso nosečnost sva sodelovali tudi z dulo Špelo Peternelj, ki mi je zelo pomagala z različnimi nasveti in me usmerjala. V urah pred porodom, ko so bili popadki najhujši, pa je vrhunsko nalogo opravil tudi moj Benjamin, ki me je vseskozi držal za roko in me spodbujal. Res mi je bilo lažje, ker je bil zraven in mi pomagal. Zdaj razmišljam, da je morda celo bolje, da ne veš, kako sam porod poteka in kaj vse te čaka. Vseh teh bolečin in utrujenosti se zdaj spominjam sicer megleno, a ne morem si predstavljati, da bi bila tako kot nekatere mame čez enajst mesecev spet v porodnišnici.«

Mali Alin zdaj posveča ves čas. »Rodila se je dan po božiču in zdaj po treh mesecih jo je še večje veselje opazovati. Začela se je odzivati na okolico, smeji se in se pogovarja v svojem dojenčkovem jeziku. Veliko sva v naravi, na dolgih sprehodih, ti pomladanski dnevi pa so nama še posebej pisani na kožo. V bližini doma v ljubljanskem Podutiku smo obdani z naravo, zato je veliko možnosti za sprehode. Srečujemo se tudi s prijateljicami, se pogovarjamo in si izmenjujemo izkušnje, čeprav vse bolj ugotavljam, da je vsak dojenček drugačen, da ima svoje navade in da se na določene stvari odziva drugače. Na srečo je tu tudi moja mami. Po prihodu iz porodnišnice smo vsi trije nekaj časa živeli pri njej, kar mi je vse skupaj malo olajšalo, mami pa tudi, ker se ji ni bilo treba večkrat na dan voziti na drug konec mesta. Še vedno rada priskoči na pomoč, kar zelo cenim.«

Prioritete so zdaj čisto drugačne, kot jih je imela Alja pred otrokom. »Dojenček je na prvem mestu in najpomembnejši, vse drugo lahko počaka. Mislim, da bo Alin kar razvajen otrok, saj jo že zdaj vsi crkljamo. Res pa je, da jo skušamo sproti navajati na čim bolj normalno življenje. Navajamo jo na vsakdanje zvoke, ne šepetamo in ne izklapljamo zvonca. Včasih sem sicer huda na poštarja, ker pozvoni dvakrat ali trikrat ravno v trenutku, ko je zaspala.«

Alja komaj čaka, da si bo lahko vzela čas zase in za partnerja, ki občuduje njuno malo princesko. »Z Alin se z vozičkom sprehajava po ravnem, jaz pa si želim v hrib za svojo dušo, saj sem bila pred nosečnostjo zelo aktivna. Kmalu bom dala hčerko v kengurujčka in bova šli skupaj. Ko smo se pred časom s prijateljicami, ki imajo tudi otroke, dobile v Mostecu, sem po končanem druženju želela dati voziček v avto, a ugotovila, da so kolesa precej blatna. Kolikor se je dalo, sem jih očistila z mokrimi robčki, posledice pa so bile vidne tudi v avtu. Prijateljica mi je rekla, da se bom morala navaditi, da avto od zdaj naprej ne bo več tako čist, kot je bil prej. Tako je, ko imaš otroka. Res so stvari, na katere prej ne pomisliš. Na srečo sem imela v prtljažniku staro odejo, ki bo tam zagotovo še nekaj časa. Kot mama se nenehno učiš in vsak dan izveš kaj novega. Zdaj že komaj čakam, da bo hčerka nekaj obrokov dojenja nadomestila s hrano in začela spoznavati okuse. Sicer pa bom z dojenjem vztrajala, saj je mamino mleko za otroka res najboljše. So tudi mame, ki se po nekaj mesecih odločijo, da ne bodo več dojile, a jaz gotovo ne bom med njimi.«