»Novica, da bom postal očka, je bila zame nekaj najlepšega v življenju. Pričakovanje rojstva je bila svojevrstna izkušnja. Ker je za naš bend Zvita feltna tudi poletje zelo pestro, saj veliko nastopamo, smo si vzeli prost vikend, ko je imela moja žena Monika rok za porod. Kljub temu sem bil že mesec dni prej v pripravljenosti, saj nikoli ne veš, kdaj se bo malo bitje odločilo priti na svet. Telefon sem imel vedno pri sebi in pogosto preverjal, ali imam kakšen neodgovorjen klic ali sporočilo. Na srečo se je vse uredilo tako, da sem bil v času rojstva sina prost in na voljo,« pravi zadovoljni očka Blaž Gec. Monika je rodila v postojnski porodnišnici, ki je Kraševcem najbližja. »Pri porodu sem bil zraven in to je bila res posebna izkušnja. Porod je bil naporen, saj je trajal dvanajst ur, in priznati moram, da sem bil v šoku. Že gledati, kako se je trudila in kako pogumno je prenašala bolečine, ni preprosto, kaj šele, da daš vse to skozi. Želel sem si, da bi vsaj del teh muk, ki jih je preživljala Monika, prevzel nase, če bi bilo mogoče, da bi ji lahko pomagal in ji vse skupaj olajšal. Ko se je rodil Tomaž, pa je bil res enkraten občutek. Takoj po rojstvu ni zajokal, zdel pa se mi je tudi čuden na pogled. Pristopil sem do medicinske sestre in jo po tihem vprašal, ali je z njim vse v redu. Ona pa se je samo zasmejala in rekla, da se je komaj rodil in da sva z Moniko dobila zdravega fantka. Takrat sem si res oddahnil.«

Seveda je tako, kot se za takšen dogodek spodobi, tudi Blaž s svojo družbo sinovo rojstvo spodobno proslavil. »Žurka je bila že takoj naslednji dan. Zavlekla se je pozno v noč in proti jutru se nam je pridružil tudi Bojan Cvjetićanin iz skupine Joker Out, kar mi je res veliko pomenilo. Vsak, ki vsaj malo spremlja glasbeno sceno, dobro ve, kako naporen urnik ima ta glasbena zasedba.«

Blaž je glede na to, da je glasbenik, seveda ponočnjak, a kljub temu med tednom hodi v redno službo. Na sežanski osnovni šoli dela kot učitelj telesne vzgoje. »Na to nočno prebujanje sem se že navadil, imel pa sem čas trenirati ves avgust, saj se je Tomaž rodil konec julija. Moram povedati, da je zelo priden dojenček in ne joka prav veliko. Sicer pa mene ne zbudi vsaka njegova kretnja kot mamico. Kadar joka, pa se zbudim tudi jaz. Noči niso tako brezskrbne in prespane kot prej, je pa zato veselje toliko večje.«

Blaž se zaveda, da Moniki ni toliko v pomoč, kot bi lahko bil, saj mu služba in glasba vzameta veliko časa. »Ob koncih tedna me skoraj ni doma, sem pa opustil vse svoje prostočasne dejavnosti, saj vsak prosti trenutek skušam preživeti s sinom. Tomaž ima gotovo vsaj nekaj glasbenih genov, saj postane ob poslušanju glasbe dobre volje. Kolikor se da, ženi pomagam pri gospodinjskih opravilih, moram pa priznati, da kuhanje mi pa res ne gre. Na srečo so blizu oboji stari starši, ki so nad vnukom – za vse je namreč prvi – zelo navdušeni, zalagajo pa nas tudi s hrano. Moji starši so od naju oddaljeni dvesto metrov, Monikini pa štiri kilometre. Moram pa povedati, da se pri preostalih hišnih opravilih kar lepo angažiram, pometam, čistim, sesam, perem. V nasprotju z marsikaterim moškim znam zagnati pralni stroj in nastaviti program, primeren za določeno vrsto perila.«

Nad podmladkom v bendu so navdušeni tudi preostali člani. Matic Leban v imenu vseh pove: »To je prvi dojenček v našem bendu in pogovarjamo se samo še o tem. Preostali trije še nimamo otrok in je res zanimivo, za nas tudi nekaj novega. Obdobje pred porodom je bilo zanimivo za vse nas, ker zadnji mesec, preden je Blaž postal očka, nismo nikoli vedeli, ali se bo odpravil na nastop ali v porodnišnico, ali se bo obrnil na poti ali pa odšel sredi nastopa. Vsi smo bili v pričakovanju malega Tomaža.«