Alen Pavšar se je prvič srečal s snemanjem filmov že pri rosnih 12 letih, nato je diplomiral na Akademiji za multimedije in pozneje dokazal, da se vse da, če sta volja in pogum, ko je pred leti v svet poslal svoj prvi celovečerni film Vloga za Emo brez pomoči države in filmskega centra. »V resnici ne vem, od kod ta zagrizenost. To prihaja iz mene. Včasih sem še sam jezen nase, ker želim vse svoje zamisli uresničiti. Moj vsakdanjik sestavlja delo v šoli in nato še projekti, prek katerih sem prisoten na trgu. Včasih zmanjka ur v dnevu in občutek imam, da sem ves čas v zaostanku. (smeh) Ko pa se pojavi možnost za nov celovečerni film, me to povsem prevzame. To so trenutki, o katerih sem kot otrok sanjal, in težko je opisati, kaj doživljam. Preprosto je to v meni in se pelje kar samo,« pravi režiser, ki je s prvim filmom doživel velik uspeh, nato je več let delal na novem filmu Šepet metulja, ki danes, 10. oktobra, prihaja na velika platna. »Vmes je bil spisan še kakšen scenarij, pa zanj nismo dobili sredstev. Bilo je nekaj razočaranja, rane so se morale zaceliti in vrniti se je morala volja. Ko sem pisal scenarij za film Šepet metulja, sem spet začutil tisto strast in željo po tem, da spet nekaj naredimo. Vmes je bila še pandemija in meseci oziroma leta hitro zletijo mimo. Tudi na splošno je za filmsko ustvarjanje znano, da so med filmi lahko veliki časovni razmiki. Največkrat je razlog tudi ta, da želiš kot avtor zadeve izpopolniti in pridobiti vse potrebno, da lahko narediš res dober film. To zahteva svoj čas. Poleg tega živimo v Sloveniji, kjer je res težko posneti celovečerni film.«

A je njemu in njegovi ekipi uspelo. V filmu Šepet metulja se loteva avtizma pa tudi drugih tem, od rasizma do drugačnosti. »V filmu prikažemo tudi sodobne načine poučevanja, ki so drugačni od teh, ki jih poznamo (seveda za strokovne šole, kjer sta pomembna praksa in stik z naročnikom), življenje z umetno inteligenco, sodobnimi tehnologijami … Prikažemo tudi različne odnose, ki so velikokrat intenzivni, sploh kadar je vmes otrok, ki ima težave na nekaterih področjih. Ni nujno, da je avtist, lahko je tudi dislektik, slaboviden ali pa ima drugo lažjo motnjo. Vse več jih je in bo, tako da tega ne smemo prezreti.«

Alen je hkrati tudi profesor na Šolskem centru Celje, kjer izobražuje nove medijske kadre. »Poučujem štiri različne predmete, ki se delijo na filmsko in televizijsko produkcijo (snemanje in montaža) ter multimedijsko produkcijo (ki zajema ustvarjanje vseh digitalnih gradnikov). Z dijaki najraje delam na praktični ravni in jih poučujem iz izkušenj, prav tako kot to počne mag. Frenk v filmu,« nam zaupa. Zase pravi, da ni najbolj priljubljen med dijaki. »Mislim, da imajo dijaki 'na prvo žogo' raje profesorje, ki so bolj sproščeni in jim puščajo veliko svobode. Jaz poučujem na način, ki skozi leta prinese rezultate. Veliko nekdanjih dijakov šele takrat spozna, da je to tisto pravo in mi dostikrat to tudi povedo. Včasih imam morda poseben pristop. Morda nisem tako zelo dostopen kot nekateri drugi … V mojo res ožjo ekipo lahko pridejo dijaki, ki so pripravljeni delati. Ne maram veliko besed, sem človek dejanj.«

Je tudi eden tistih profesorjev, ki ga dijaki lahko tikajo, če se izkažejo. »Ko dijaki s svojim delom in odnosom pokažejo, da si iz sebe na filmskem področju res želijo nekaj narediti, potem postanemo kot družina in nekatere spustim bliže kot večina profesorjev. Narava našega dela je takšna, da delamo tudi ob koncih tedna, včasih cele noči, vmes je ogromno stresa, napetosti … Mora biti tudi zaupanje in takrat se stkejo drugačni odnosi. V razredu je seveda drugače. Tam vzdržujem neko distanco, ne more biti vsak del moje ekipe,« nam je še zaupal Alen, ki je zasebno zelo predan očka trem otrokom, hčerki Isi Tari ter sinovoma Maiu in Gašperju, ko seveda pride čas za družino. »Vem, to se ne sliši dobro, ampak dejstvo je, da sva oba z ženo Matejo močno vpeta v velike projekte, s katerimi ustvarjava najino podjetje. Zelo rad imam čas, ki ga preživljamo kot družina, in zdaj po eni strani komaj čakam, da gre vsa ta evforija mimo in bomo lahko spet malo več skupaj.«

Z ženo Matejo, ki je tudi producentka, sta uigran tandem tudi poslovno. »Vsakič znova se zahvalim, da sva se spoznala. Najprej sva bila dobra štiri leta sodelavca na šoli in v tem času postala res dobra prijatelja, kar je bila tudi kakovostna podlaga za naprej. Različne situacije, tako težke kot lepe, so pripeljale do tega, da sva razvila lep partnerski odnos, v katerem sva razpeta med tipično družinsko harmonijo in malce sanjskim načinom življenja, kar prinaša filmsko ustvarjanje, ki naju včasih tako zasvoji, da se težko vrneva nazaj v resničnost,« še prizna režiser, ki ne skriva, da izjemno ceni čas, preživet z družino. »Najraje smo v objemu narave, zelo radi pa se lotevamo tudi delovnih projektov, na primer polaganja ploščic, varjenja jekla in predvsem živimo povsem organsko umirjeno življenje, ki ga danes v tem stresnem času praktično ni več. Velikokrat trdim, da nam hollywoodski zvezdniki tak način življenja zavidajo, zato raje ostajam na trdnih tleh tukaj v Sloveniji in povsem z zadovoljstvom ustvarjam filme za slovensko občinstvo.«