Fejmiči je bil prvi slovenski podkast, ki se je dejansko prijel, ljudje, ko so ga začeli poslušati, pa so ob njem zdržali od začetka do konca. Kako je padla ideja za ime?

Gašper: Kolikor se spomnim, se je takrat ta beseda začela pojavljati in se nam je zdela preveč prisrčna, da je ne bi zagrabili.

Po kakšnem ključu izbirata sogovornike? Kdo sploh je fejmič?

Gašper: Predvsem po razpoložljivosti in seveda, če nama je vsaj malo zanimiv. Fejmič je v resnici lahko kdor koli, fejmič je vsak in nihče hkrati. 

Žan: Mora biti ali znan ali zanimiv ali nor. Najbolje vse troje, ampak ni vsak Vili Resnik.

Je kdo, ki ni želel sodelovati v vajinem šovu? Mislita, da mu je, glede na uspeh, ki sta ga dosegla, danes kaj žal?

Gašper: Ah, seveda so ljudje, ki niso želeli ali mogli priti. Dvomim pa, da je komu zares žal.

Sta bila vidva fejmiča, še preden sta zablestela s podkastom?

Gašper: Definitivno ne moreva za sebe reči, kaj sva oziroma mora to povedati in presoditi občinstvo.

Žan: Jaz sem postal, odkar se družim z Gašperjem. To je bila edina motivacija: da postanem tudi sam fejmič poleg njega.

Kako in kje sta se našla Savinjčan in Primorec? Kako se je začela vajina skupna pot?

Gašper: Na odru in pozneje tudi kot cimra. Nekako sva se vedno, no ja, vsaj večino časa, razumela.

Žan: Lahko bi uspevala tudi kot par, a nama to ne diši. Sploh če nisva stuširana.

Kdaj se je rodila ideja, da bi iz Fejmičev lahko nastala predstava?

Gašper: Med poplavami. Papič me je klical in rekel: 'Ziher boš rabil še kej zaslužit to jesen, je tako?' In poglejte naju.

Žan: Mi je že žal, a vem, da občinstvu ne bo. 

Kako je nastajal scenarij za predstavo?

Gašper: V pisarni, na morju in v skupni pisarni. Vsak je malce dodajal k skupnemu delu, samostojne dele pa sva prepustila vsak sebi.

Žan: Na tablo piši/briši sva zrisala strukturo in pisala teme, potem sva pa v skupnem dokumentu pisala in si dopolnjevala šale, tiste, kar je dialoškega. 

Sama se v podkastu vedno potrudita, da sogovornike malo razgalita. Koliko vajine golote pa bomo deležni v predstavi?

Gašper: To pa boste videli v predstavi.

Žan: Meni so prepovedali goloto. 

Čeprav bosta na odru verjetno sama, kot se za fejmiča spodobi, pa bo vendarle pod odrom za vaju skrbelo še kar nekaj ljudi. Bi koga posebej izpostavila?

Gašper in Žan: Seveda brez Gežota ne bi šlo. Posebna zahvala tudi raperju Joseju in celotni ekipi Fejmičev iz produkcije Warehouse Collective. Dani in še nekaj posameznikov, ki vedo, da jih imava rada.

Kako na vajino priljubljenost gledajo vajini domači? Se sploh zavedajo, kakšno srečo imajo, da so lahko v družbi takih fejmičev?

Gašper: (smeh) Midva imava srečo, da sva še vedno lahko v njihovi in ne obratno.

Žan: V Sloveniji smo, vsi se poznamo. Dva klica in smo pri predsedniku. V resnici sva prej dobila predsednico na Instagramu kot prijatelje na telefon.

Imajo fejmiči kaj privilegijev v življenju? Recimo, da jim ni treba ribati stranišča pa drgniti umazane posode? So vama tovrstna opravila prihranjena?

Gašper: Izredne! Ljudje me samodejno spustijo pred sebe v vrsti in stranišče je vedno nekako počiščeno, ko pridem domov. Še pes se je začel sam na sprehode furat'. Fantastično je!

Žan: Prav vse našteto delam sam doma, tako da v nasprotju z Gašperjem očitno še vedno nisem fejmič.

Sta, če zavrtita čas nazaj na prvi del podkasta, presenečena, da sta z njim dosegla tak uspeh, kot ga žanjeta zdaj?

Gašper: Upala sva, da nama uspe priti na 30. Nobeden od naju si ni mislil, da bo tako dolgo trajalo.

Žan: Mene je samo število epizod presenetilo in to, da po letih še vedno vztrajava. Nadut sem bil pa že prej dovolj, da sem si mislil, da zmorem kar koli.

Pred vama je nekaj zelo napornih mesecev, ko bosta s predstavo krožila po Sloveniji. Se jih veselita?

Gašper: Se jih. Ko lahko delam, sem vesel. Je kar privilegij, če lahko delaš to, kar ti je fino delati. Le prostega časa ne bo dosti, a bomo že nadoknadili.

Žan: Meni je tudi lepo delati. Drugače sploh ne vem, kam bi se dal. Preveč sem presedel brez smisla po lokalih, da bi se tja vračal. Pil sem pa kavo, da ne bo pomote.

Kako pa si v dneh, ko komaj dohajata samega sebe, povrneta moči? Kaj počneta?

Gašper: Gobarjenje in po novem tudi jaga. Če me daš v gozd, sem najbolj zadovoljen.

Žan: Sam sem bolj urban človek: meditiram, predihavam, hodim na sprehode, berem in pijem kavo – še vedno to počnem.

Bi lahko rekla, da vaju je delo pri predstavi še bolj povezalo? Okrepilo vajino prijateljstvo?

Gašper: Verjetno naju je, ampak sploh ne opaziva. Sva prijatelja in sodelavca in se trudiva ostati oboje.

Žan: Bolj ugotavljava, kje sva si različna, in potem to poskušava uporabiti za humor.