»Zlagala bi se, če bi rekla, da sem od nekdaj sanjala o tem, da bi bila novinarka. Sem pa zmeraj gojila posebno ljubezen do jezika in bila nadvse radovedna. Nikoli se nisem spraševala, ali sta takšen način in tempo življenja zame,« pravi Žana Vertačnik, ki je že v študentskih letih delala kot dopisnica časopisa Večer iz Koroške. »Biti mlada dopisnica je bila izjemna sreča, ko sem poročala o svetlih zgodbah domače regije. Ko pa sem začela brskati po umazanih plateh, je to postalo zapleteno. Ampak ravno v takih primerih dobivaš trdo kožo, ki jo kot novinar vsekakor potrebuješ. Vedno se mi je zdelo bistveno, da sem šla spat z mirno, čisto vestjo.«

Po končanem študiju se je za kratek čas vrnila na Koroško, potem pa je na pobudo svojega prvega šefa, odgovornega urednika Večera Matije Stepišnika, kmalu sprejela izziv iz Ljubljane, da naj zagrize v notranjepolitične teme, tiskane medije pa zamenja za televizijo. »Za notranjepolitične novinarje mnogi menijo, da smo 'salonarji', ker se gibljemo po parlamentu, vladi, ministrstvih, po navidezno udobnih terenih. Ko se vrnemo v redakcijo, pa se glavnina našega dela šele res začne. Še do zadnjih trenutkov pred oddajo preverjamo besede sogovornikov, ki jih vodijo najrazličnejše politične kalkulacije in interesi. Filtriramo resnico od neresnice in zgodbe postavljamo v širši kontekst. S kolegi od jutra do večera stikamo glave in delimo razmisleke ter informacije. Če ni jasne ločnice v zasebno-profesionalnem smislu in prepričanja, da politična nagnjenja ne spadajo k tvojemu poklicu, je bolje, da to pustiš. Posredno sem bila že večkrat deležna tudi groženj in pritiskov. Nihče ni nezmotljiv in sposobna sem priznati lastne napake. Konstruktivnih kritik sem vesela, sovražno nastrojene ljudi, ki brez argumentov pljuvajo čez moje delo, pa preskočim.«

Solze žalosti

Zadnji mesec je obdobje, ko se je Žana v svoji novinarski karieri srečala z najbolj stresnimi situacijami, ko je poročala iz svoje opustošene Koroške. »Ker je voda uničila edini most do družinskega doma, smo si prvih nekaj dni z domačimi lahko samo mahali prek deroče Meže, zaradi bližnjega plazu so nas za kratek čas tudi evakuirali. Ampak k sreči so danes vsi moji in vse njihove stvari v redu. To je bil vrtiljak vseh možnih čustev. Petke sem zamenjala z gojzarji in se podala v zahtevno poročanje. Prtljago za prvi teden sem spakirala v nekaj minutah. Nahrbtnik, v njem pa trije kompleti oblačil, superge in gojzarji ter najnujnejša kozmetika, ki je prve dni ostala na dnu torbe, saj nismo imeli ne pitne ne sanitarne vode. Sicer pa smo prvi teden poplav skupaj s snemalcem in fotografom delali na adrenalinski pogon. Ko gledaš sesute domove nemočnih ljudi in vstopaš v od sveta odrezane kraje brez signala, je tvoje počutje zadnja skrb. Zase rada rečem, da sem hladnokrvna in prenesem marsikaj. Stavim na mirnost, sploh v situacijah, ki so izredne že same po sebi. Ko pa iz zraka pogleduješ na izmaličeno domačo Mežiško dolino, ta ščit izgine neznano kam.«

Žana zelo dobro ve, kdaj se je zlomila. »Bil je drugi dan ujme in ob pristanku v Črni na Koroškem je še vedno lilo kot iz škafa. S snemalcem sva se držala za roke, da sva varno prečkala reko, ki je drla po glavni cesti. Po nekaj korakih sva srečala starejšega gospoda z dežnikom in majhno zelenkasto posodico s pitno vodo v roki. Strmel je v dež in nekam v daljavo. Rekel mi je, da se je v Črno preselil dva dneva pred poplavami. Ker so bili brez signala, ni imel pojma, kaj se dogaja po Sloveniji, tolažil se je, da je najbrž drugod enako. Jaz pa sem mu bila prisiljena povedati, da je v njegovem kraju najhuje. To je bil trenutek, ko sem se prvič sesula. Bili pa so tudi mnogi lepši trenutki, topli objemi. V tem dreku – dobesedno in preneseno – so posijali tudi žarki svetlobe in upanja, ko smo bili veseli za majhne pozornosti.«

Carmen Leban