Miki Vlahovič
»Kresovanje je bilo v mojih otroških letih prava dogodivščina, saj se je bilo treba po temi povzpeti na hrib. Vsi smo imeli pripravljene tudi karbidovke, ki so močno pokale, in kar tekmovali smo, čigav zvok bo močnejši. Ob kresu je bilo prijetno toplo, bilo je veliko zabave in norčij. Prav fino pa je bilo, ker so nam starši izjemoma dovolili ostati zunaj, ko je bila že tema. Zdaj se kresovanj ne udeležujem več in kar malo žal mi je zaradi tega. Sicer pa sta na kresovanjih najpomembnejša druženje in zabava v krogu ljudi, ki jih poznaš, vsaj včasih je bilo tako.«
Frenk Nova
»Kresovanje mi je kot otroku veliko pomenilo. To je bil dan, ko smo lahko zvečer ostali malo dlje zunaj in se družili s prijatelji. Skratka čas, poln pričakovanj. Napeto je bilo že, ko se je kres prižigal, saj nikoli nisi vedel, ali bo takoj zagorel, še posebno takrat, ko je bil les razmočen. Vedno smo bili radovedni, kako velik bo kres, kako daleč se bo videl. Danes kres dojemam drugače, še vedno je prijetno biti v družbi, a je odgovornost veliko večja, vse skupaj se je sprevrglo v zabavo, na kateri je velikokrat prisotna tudi glasba.«
Ana Žontar Kristanc
»Odraščala sem na vasi, zato je tradicija dodobra zaznamovala moje otroštvo in pričakovanja so bila vedno velika. Včasih smo bili na kresovanjih večinoma otroci, danes je več odraslih, se pravi, da starši spremljamo svoje otroke. Mi odrasli klepetamo, otroci pa se igrajo in lovijo, a jih nenehno opozarjamo, da naj bodo previdni, da se jim ne bo kaj zgodilo. Tako pač je, živimo v drugačnih časih kot v mojem otroštvu. A kljub temu se zabavamo.«
Aleš Bartol
»Danes se kresovanj še vedno udeležujem, a na drugačen način, kot je bilo to v otroških letih. Običajno smo prisotni kot band ter igramo in zabavamo ljudi na njih. Imamo se lepo, a tisto pravo doživetje je bilo zame v času otroštva. V Goričanah, od koder izviram, smo vsako leto pripravili enega največjih kresov, otroci pa smo se ob tem strašno zabavali vse do konca osnovnošolskih dni. Pozneje smo šli vsak po svoje in ni bilo več toliko želje po druženju ter ohranjanju te lepe tradicije. So pa ostali spomini.«
Denis Porčič - Chorchyp
»Vsako leto v hribu nad vasjo vedno na istem mestu zagori kres, in to je bilo v mojih otroških letih res posebno doživetje. Vedno sem sodeloval že pri pripravi, ko smo zbirali material za kres. Vaščani so nam dali stvari, ki so jim bile odveč, nabirali smo vejevje in druge stvari, ki so gorele. Večji kot je bil kres, bolj smo bili ponosni. Ta tradicija še traja, pri meni pa se je nekako končala pri 18 letih, ko so prišle na vrsto druge prioritete. Morda pa bom to tradicijo kresovanja obudil, ko in če bom imel svoje otroke.«
