Danes ima 44-letna plesalka Gordana Grandošek Whiddon vse, no, skoraj vse, kar ji srce poželi, a v osnovi ostaja skromna Mariborčanka, ki si vedno znova želi, da bi bila prikazana takšna, kot je v resnici – človeška, z vsemi lepimi lastnostmi, pa tudi kakšno šibko. Da je danes to, kar je, je hvaležna svoji zlati mami Bernardi. »V otroštvu sva z bratom Gorazdom oba plesala standardne in latinskoameriške plese, naju pa je mama samohranilka podpirala celotno plesno kariero in se res odrekala vsemu, samo da bi midva lahko plesala in imela drage plesne obleke. Ples je zelo prestižen šport. Enkrat se nam je celo zgodilo, da nismo imeli doma denarja za kvas in sva iskali kovance po vseh torbicah, žepih. Bili so še dinarji. In spomnim se, kako sem si želela, da bi našli ta denar in bi mama lahko spekla kruh. Namesto tega sem imela doma novo standardno plesno obleko, ki sem jo tudi posodila bratovi soplesalki za tekmovanje v Nemčiji. Ni nam bilo lahko in mami je res čarala, da nas je preživela s svojo plačo. Velikokrat nismo vedeli, kaj dati v lonec, salamo smo jedli samo, ko je dobila plačo, sicer pa vso zimo samo ocvrt krompirček, ki ga imam rada še danes,« ganjeno pripoveduje Gordana. »Spomnim se, kako z bratom kot otroka nikoli nisva imela svoje čokolade. Tisto, ki sva jo dobila, sva si jo pa delila. Hladilnik je bil velikokrat prazen. Ko je mama dobila plačo, je nakupila najosnovnejše sestavine. Prinesla je nekaj klobas, sir in paradižnik. Naredili smo si bogato večerjo in tisti trenutki so mi pomenili največ na svetu. Še zdaj mi gre na jok, ko se jih spomnim. Še zdaj v resnici ne vem, od kod je mama črpala vso moč, voljo, kaj jo je gnalo naprej. Jaz sem samo plesala in uživala v tem, kar sem rada delala. Ne vem pa, kako je mogoče, da je en starš lahko tako predan svojim otrokom in jim nesebično da vse, kar potrebujejo. Nikoli mi tega ni očitala ali se vmešavala v najine plesne podvige. Vedno je bila in še danes je tukaj ter naju podpira pri vsem, kar počneva. Za to sem ji zelo hvaležna in si želim, da bi bila tudi sama nekoč takšna mama, če mi bo kdaj v življenju usojeno imeti otroke,« s solzami v očeh pravi Goga, kot jo radi kličejo najbližji.
Prav ta življenjska izkušnja jo je izoblikovala v damo, ki, čeprav si danes praktično lahko privošči skoraj vse, ostaja skromna. »V bistvu ima mama največ zaslug, da sem takšna, kakršna sem. Neskončno sem ji hvaležna, da je vse dala za naju z bratom, sebi pa ni mogla privoščiti čisto nič. Ne glede na to, kaj se mi bo še zgodilo, kako uspešna še bom, nikoli ne bom pozabila, kdo sem in od kod prihajam. Skromnost, kljub uspehom, je na vrhu mojih vrednot. Denar mi ne pomeni nič. Dobro je, če ga imam, znam pa preživeti tudi brez njega. Vedno se zavedam, kdo sem in od kod prihajam, in cenim vsak dan in vsako stvar. Ni me sram poprijeti za nobeno delo. Zato pa tudi rada počnem vse in se lotim vsega – od vrtnarjenja do beljenja sten, kitanja, vrtanja … Vsega, kar mi je zanimivo, se lotim. Včasih uspe, včasih ne.«
