Bojan Emeršič je v svoji karieri v gledališču, na televiziji in v filmih dokazal, da ima neverjetno dober dar za komedijo. Lani pa se je v Špas teatru predstavil tudi kot režiser komedije Večerja bedakov in nalogo po ocenah gledalcev opravil z odliko, saj je igra postala tudi komedija leta. A sam Bojan ostaja skromen. »Da ne bo pomote, samega sebe še nimam za nikakršnega režiserja, saj sem zdaj končal šele drugo predstavo, vendar pa se trudim narediti predstave, ki so predvsem všečne. Zdi se mi pomembno, da se režiser na neki način zaveda, v kakšnem kontekstu dela predstavo. Na primer, jaz sem predstavi režiral za komercialno gledališče, kar je poseben izziv. To namreč pomeni, da nekdo vlaga svoj denar v zabavo ljudi in – vsaj tako jaz dojemam te stvari – se je treba potruditi, da na neki način ustrežeš predvsem občinstvu, ki hodi tja z namenom, da se nasmeji, ne da bi pri tem žrtvoval kakovost,« razloži Bojan, ki pravi, da je delo režiserja drugačno, predvsem pa kompleksnejše od dela igralca. »Kot režiser moraš nekako ustvariti ves svet, kar zadeva predstavo. Ustvariti moraš vzdušje, si zamisliti odnose med liki, zamisliti si moraš glasbo, ki bo v predstavi. Skratka, za vse stvari, ki se dogajajo na odru, morajo biti neki napotki, neke želje, neko videnje, kako si predstavljaš to predstavo, in to je v bistvu precej bolj kompleksno kot za igralca delo na vlogi. Delo režiserja ni težje, temveč predvsem kompleksnejše. Sam se pa režije vseeno lotevam nekako po svoje,« razloži.
Stavi na romantiko
»Komedija je specifični žanr, za katerega moraš imeti kar precej občutka oziroma daru. Se mi zdi, da sem jaz pri sebi to že pred leti ugotovil, zato mi je zdaj lažje, ker imam neka načela in vizijo, kaj nasmeji ljudi. Če povem na primeru komedije Posli pod krinko: izvorni tekst je bil dolg približno 150 strani, kar bi pomenilo tri ure dolgo predstavo, to pa je absolutno preveč. Zato sem ustvaril svojo priredbo, ki sem jo prilagodil bolj osredotočenemu in živahnemu formatu. Zgodbo sem želel prestaviti v retro okolje, v čase, ko je bila romantika bolj preprosta in pristna, ko je ljubezen nosila veliko težo in pomen, dandanes pa se zdi, da se počasi izgublja. Takrat je bila ljubezen bolj preprosta in ravno na to preprostost sem želel staviti pri oblikovanju predstave. Čeprav izvirno besedilo ne temelji na romantični noti, temveč bolj na kriminalni komediji, sem raje izbral milje ljubezni in nostalgije. V nevarnem okolju sem želel poudariti zgodbe ljubezni, ki sem jih deloma tudi sam izoblikoval, tako da sem črtal nekatere elemente in vztrajal pri retro pogledu na svet, pa čeprav je predstava narejena popolnoma v sodobnem svet, kjer vladajo pametni telefoni. Glasbo iz 50. in 60. let sem združil s sodobnimi elementi, kot so pametni telefoni, da smo ustvarili neko unikatno mešanico preteklosti in sedanjosti. In ta poteza se mi je, vsaj zdi se mi, obrestovala. Ko sem namreč videl odziv občinstva na predpremieri, se je zgodilo natančno to, kar sem si želel, pa tudi ljudje so zelo lepo pozdravili predstavo,« priznava Bojan, za katerega je vsaka režija edinstvena izkušnja. »Vsakič moraš začeti iz novega okolja, z novo zgodbo, jo analizirati in razumeti njene prednosti in slabosti,« pojasnjuje. »Ta pristop mi omogoča, da vsaki predstavi vdihnem svežino in jo prilagodim specifičnim zahtevam občinstva. Vsaka taka dogodivščina je svojevrstna,« zaključi svojo misel.
