Peter Poles se vedno znova rad vrača domov v Velenje, kjer je preživel mladost in kjer so še vedno njegovi starši. »V Velenje hodim, kolikor mi to čas dopušča, da obiščem starše, ki so me vedno veseli. Pred kratkim sem se v svojem domačem kraju mudil zaradi meni res ljubega dogodka, obletnice sošolcev iz osnovne šole. Bilo je prijetno, predvsem pa zanimivo, saj se ni srečal samo naš razred, temveč vse tri paralelke, tako da se nas je na koncu nabralo sedemdeset. Priznati moram, da nekaterih nisem videl že zelo dolgo in jih nisem prepoznal, spet drugi pa so me presenetili, ker se niso prav dosti spremenili. Skupaj smo obujali spomine na dogodivščine, ki jih ni bilo malo. Vsak nekaj pove, začne se sestavljati mozaik in vrnejo se spomini na pripetljaje, ki si jih morda že pozabil.«