V zadnjem času poznamo Marjetko Vovk predvsem kot glasbenico, ki samostojno in z možem Alešem niza uspešnico za uspešnico predvsem zelo čustvenih pesmi, ki so jih Slovenci hitro vzeli za svoje. Čutnost in srčnost pa je Marjetka povzela od svoje mame Marjete Fink, s katero sta tesno povezani. »Že od otroštva sva na isti valovni dolžini. Mami je bila vedno moja prijateljica, lahko sem ji zaupala vse stiske, dobre stvari. Vedno me je znala poslušati in nikoli se prav zares nisva sprli,« pravi pevka. Ob spominih na otroštvo pa se Marjetka čuti še bolj povezana z mamo, saj ju je obe prizadela prezgodnja izguba Marjetkinega očeta. »Imela sem kar težko otroštvo, saj se je moj ati skoraj vse otroštvo, kar se ga nekako spomnim, boril z boleznijo in potem pri mojih osemnajstih letih umrl. Vsi smo imeli dokaj težka leta, ki so nam pustila posledice in življenje je bilo vse prej kot pravljica. A ravno to naju je z mamo skozi vsa leta še bolj povezalo. Bili sva podpora druga drugi in še danes je tako. Pri mami najbolj cenim, da mi je pustila biti jaz in mi za nobeno stvar ni pridigala in me učila. Rada bi bila kot moja mami, sploh če se postavim v vlogo babice, kot je ona. Je super pozitivna babi.«

Marjetkina mama pa nam zaupa, kakšna je bila Marjetka kot otrok: »Kot mala deklica je zelo rada poslušala različne pravljice s kaset, plesala, pela brez sramu pred skoraj vsakim. Kot punčka ni bila sramežljiva, kar pa se je potem s puberteto malce spremenilo. V naselju, kjer je odraščala, ni bilo deklic njene starosti, zato se je bolj družila s fanti. Ob posebnih družinskih dogodkih je vedno bila pozorna, sestavila je kakšno tortico iz keksov, svečk, pripravila družinski dogodek, kakšen kviz, ki smo se ga potem igrali. Ali pa pevsko predstavo ali kakšen mini družinski koncert.«

Bila je tudi zelo pridna učenka: »Vedno sem bila zelo odgovorna do šole, do dela, do glasbene šole, tako da glede tega mami ni imela veliko dela, saj sem vedno opravila svoje obveznosti. V srednji šoli sem sploh bila obremenjena, saj sem hodila v glasbeno gimnazijo, kar je predstavljalo praktično dve šoli. Me je pa vedno čakala po službi in vozila na vse obveznosti. Mogoče me je premalo naučila pospravljati za seboj, a ob vsem, kar sem počela, tako ali tako ni bilo časa za to.«

Celoten članek je objavljen v reviji Lady, številka 12, ki je izšla 22.03.2023!