»Dnevi so prekratki za vse, kar bi želela postoriti. Načrtov ali želja je vedno preveč. Zavedam se, da se svet ne bo porušil, če bom načrt obrnila na glavo. Uživam v spremembah in novih priložnostih. Hitro lahko spremenim načrt: uberem prijetno smer, izberem ljudi, ki me bodo obogatili, odločim se za možnost, ki me bo pomirila. Izogibam se nesoglasjem in ljudem, ki jih ustvarjajo. Ljudje imamo obilo možnosti izbire. Ne dopuščam si več, da bi bila zaradi ljudi ali okoliščin slabe volje. Tudi zaradi službe ne. Navsezadnje je to zgolj služba, kajne?«

»Ljudi imam enostavno rada, ravno tako svoje sodelavce. Razumem se prav z vsemi. V Dnevniku smo super ekipa. Ko delamo, se šalimo. Včasih so ti dnevi res zabavni in nam, kljub neprijetnim delovnim peripetijam, vsem napolnijo baterije. Služba je zame, kljub visoki stopnji adrenalina, užitek, in ne stres! Stres razumem kot čustvo ob negativni izkušnji, kar Dnevnik zame ni. Seveda je priprava oddaje za dinamičen postopek huda časovna stiska, tu je še kopica informacij, ki jih je treba naenkrat obdelati, a največkrat je zadeva obvladljiva. Ko to ni, opazijo tudi gledalci. To je običajna stvar, Dnevnik je oddaja, ki poteka v živo, in prav v teh zapletih je navsezadnje njen čar,« pravi Elen, ki drugo polovico svojega delovnega časa preživi kot novinarka dopisnica na terenu, kjer je včasih še teže kot v Dnevniku. »Novinarjem je danes vse teže in teže. S težavo se dokopljejo do informacije, na novinarja pritiskajo z vseh strani, odgovorni se od pomembnih zadev najraje ogradijo ali umaknejo, novinarji prejemamo 'prazne' odgovore, iz katerih težko sestavimo prispevek,« je kritična novinarka, ki veliko časa preživi v avtomobilu. V Ljubljano prihaja tiste dni, ko vodi Dnevnik – običajno gre za en teden in en konec tedna v mesecu. Vsak večer se po koncu odpravi takoj domov, saj se ji zdi pomembno, da se družina vidi zvečer in da se zjutraj zberejo pri zajtrku.

Več v tiskanih Zvezdah (št.45/2016)