Pa ne zato, ker je kot že tolikokrat poprej tega dne nameravala poročati s spominske slovesnosti na Dražgošah, ampak ker tega ni zmogla. Pred kamero je preprosto ostala brez besed, misli so ji le begale in jezik je ostal zvezan. Ni šlo za nobeno tremo ali trenutno slabost, pač pa jo je, kot so pozneje v bolnišnici pokazale preiskave, zadela možganska kap. Njeno stanje je bilo sprva tako resno, da so se zdravniki ustrašili najhujšega.

A korenina ne pozebe, kot rada pravi Marjeta, in kot čistokrvna in klena Gorenjka se je odločila, da se bolezni postavi po robu. Na začetku je bilo strašno težko. Jezik je ni ubogal, včasih se ni mogla spomniti, kako se reče kakšni tako preprosti stvari, kot je žlica. Ali pa sreča. Nekateri so takrat dvomili, da bo sploh kdaj še tekoče govorila, kaj šele, da bo lahko stopila pred kamero. A Marjeta se ni dala. Z železno voljo in prirojeno trmo je vztrajala, vadila, tudi jokala, ko je bilo najhuje, a je nihče ni videl, in vseeno nikoli niti za trenutek ni pomislila, da bi se vdala.

Več v tiskanih Zvezdah (št.40/2016)