Vse oddaje z izjemo finala, ki bo v Ljubljani, so že posnete, Miran se je domov vrnil junija in pravi, »da v današnji komunikacijski dobi obveznostim ne moreš ubežati, ne glede na to, kam greš. Kar je po svoje dobro, saj sem bil ves čas v stiku z najdražjimi, prav tako sem spremljal občinske projekte in gradnjo hiše. Vse je potekalo tako, kot bi bil sam prisoten tam.«
Ko so mu ponudili vodenje Survivorja, so si doma pogledali format oddaje, nato je najprej razčistil sam pri sebi in se pogovoril še z družino – tudi Martin je imel kar nekaj besede pri odločanju – in sklenili so, da je vredno poskusiti, »čeprav sva z Martinom vedela, da nama bo obema zelo dolgčas – ker smo ugotovili, da je to lahko prispevek naše družine k dviganju morale naše mladine«. Mnogi se zgražajo nad slovensko mladino, a kot meni Miran, ni nič čudnega, »da so taki. Veliko staršev jih ima za izgubljeno generacijo. Tudi če najuspešnejšemu študentu stokrat na dan rečeš, da je izgubljen, bo nazadnje temu podlegel. Opažam, da ni prave motivacije, optimizma, a saj ta niti ni mogoč. Starši bi morali otrokom z zgledom pokazati, kako greš skozi življenje, tudi čez krizo. Survivor dobro pokaže, kako je mogoče preživeti s pestjo riža in se na koncu dvigniti kot zmagovalec. Treba je iti tudi čez kakšne borbe. Ampak mladih nismo tega naučili in starši neizmerno radi iščemo vzroke za nastalo stanje v sistemu, v državi, v politiki, v šoli, le pri sebi ne. Vendar moramo začeti pri sebi. Ne smemo se ukvarjati s tem, kaj smo ali bomo otroku rekli, ampak s tem, kaj oni vidijo v nas. Ker otroci ne delajo tistega, kar jim govorimo, ampak nas posnemajo v tem, kar mi počnemo.«

Več v tiskanih Zvezdah (št.31/2016)