»Prevevajo naju posebni občutki, ki jih je treba doživeti. Čeprav so nama pred rojstvom razlagali, kako bo lepo, se tega ne da opisati z besedami, ko ti v naročje položijo tvojega otroka,« pravi Ana in doda, da ima materinstvo tudi drugo, manj prijetno plat – neprespane noči, utrujenost in strah, ali si naredil prav, ali si dober starš. Z vsakim dnem se vse bolj navajajo drug na drugega in na nov ritem, ki ga narekuje Jaša.

»Vso nosečnost sem se dobro počutila in bila aktivna. Kot baletka si ne predstavljam, da bi bila pri miru. Gibanje je moje življenje. Dolgo sem plesala tudi s trebuhom, vodstvo baleta sem prosila, da bi bila v ansamblu, če že nisem mogla biti več solistka. Še v osmem mesecu sem hodila na treninge in vaje, le na odru nisem več stala, saj ne vem, ali bi občinstvo sprejelo baletko s trebuhom,« se smeji Ana, ki je rodila nekaj dni pred napovedanim datumom poroda. »Na srečo je bil Miha takrat prost in se je posvetil nama z Jašo. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila osebju ljubljanske porodnišnice, ki je s svojo strokovnostjo, ustrežljivostjo in prijaznostjo poskrbelo, da si bom porod zapomnila kot prijetno izkušnjo. Seveda pa sem se nanj tudi sama pripravila. Prebrala sem kopico knjig, želela sem si naravnega poroda. Tudi zato, ker je to edina pot, da bom svoje telo čim prej spet spravila v gibanje,« razlaga baletka, presrečna, da je bil njen partner ves čas ob njej in jo podpiral pri največji življenjski vlogi.
Več si preberite v tiskanem izvodu Zvezd (št. 20/2016)