Marko Škugor je pesem Šta da boga molim ja sprva napisal zase, saj se mu je zdelo pisanje te pesmi izjemno intimna izkušnja. Pesem ga spominja na čase, ko je bil še majhen in je užival v družbi svojega dedka, medtem ko so bili njegovi starši v službi. »Veliko časa sva preživela skupaj in veliko stvari me je naučil, zato mi je bilo zelo hudo, ko se je pred časom nenadoma poslovil. Bil sem ravno na nastopih v Sloveniji, ko je za vedno zaspal. In mislim, da se v pesmi čuti hrepenenje po tem, da bi ga lahko še enkrat objel in se od njega dostojno poslovil,« pravi glasbenik, ki je pesem napisal v enem večeru oziroma natančneje noči, ko ni mogel spati. »Spati sem šel okoli dveh ponoči in skozi možgane so mi šinile rime. Ko sem uvidel, da me spominjajo na dedka, sem vstal in jih takoj prelil na papir. Do jutra sem imel pripravljeno tudi že melodijo in vse skupaj poslal v poslušanje mojemu očetu in sestri. Bila sta navdušena. Na koncu sem se odločil, da pesem, ki sem jo sprva želel imeti kot le lep spomin na dedka, predstavim na Dori. Ali je primerna za Doro, ne vem, vem pa, da sem jo napisal iz srca in tako jo bom tudi pel, in če se bo še kdo našel v njej, bo to moja največja zmaga.«
Dobrodošel, Marko!
Marko bo s pesmijo gotovo osvojil tudi srca slovenskih poslušalcev, saj je tudi pri nas vedno dobrodošel gost. Pa tudi sam se k nam vedno znova rad vrača. Z veseljem pripoveduje, kako se pri nas počuti kot doma in da bi se, če bi se že moral kam seliti, preselil k nam. Slovenija mu s prijaznimi ljudmi in lepo naravo ponuja izjemen občutek dobrodošlice. »Moj oče Jadran zelo rad pride z menoj k vam, in kadar po kakšnem nastopu ostaneva še malo tu, izkoristi vsako priložnost za to, da obišče kakšen nov kraj v Sloveniji, medtem ko jaz kakšno jutro po koncertu še malo poležim v postelji,« razkrije Marko, za katerega so jutra najlepša s terase njegove hiše v središču Šibenika, od koder se ponuja prelep razgled na moje. »Jutranja kava s pogledom na morje me napolni z energijo, ki se je ne da opisati z besedami. Vsega tega ne bi menjal za nič, saj mi dalmatinski način življenja pomeni ogromno – sproščenost, počasnost in vsakodnevni užitek v preprostih stvareh.«
Šibeničanom ne zameri niti tega, da ga nimajo za zvezdnika, čeprav bi si Marko ta naziv glede na svojo priljubljenost in predvsem čudovit glas še kako zaslužil. »Šibenik je specifično mesto. Tam se bo zelo redko zgodilo, da bi vas kdo od domačinov ustavil na ulici. Šibeničani mislijo, da so najboljši na svetu, a hkrati tudi, da niso tako pomembni. Spomnim se besed Miša Kovača, ki je resnično največja zvezda iz Šibenika, da je rad govoril, da v Šibeniku ne smeš nikoli reči, da se ukvarjaš s petjem. Bolje, da rečeš, da se ukvarjaš s čimer koli drugim. Šibeničani pač niso preveč navdušeni nad slavo.«
O družini in kuhanju
Z ženo Ivano, ki je tesno vpletena v njegov svet, čeprav njeno prisotnost na nastopih omejuje njen vsakdanjik z otroki, sta skupaj že srečnih enajst let. Stoji mu ob strani in takrat, ko je on na poti, ona skrbi, da doma poteka vse brez zapletov. Za to, da sta se našla, sta zaslužni njuni mlajši sestri, ki sta bili sošolki. »Sestri sta uredili tako, da smo se vsi štirje skupaj znašli na pijači. Bilo je katastrofalno. Pogovor kar ni stekel in poslovili smo se brez velikih pričakovanj. A je usoda hotela, da sva se z Ivano istega večera srečala še enkrat, tokrat brez sester, in takrat se je zaiskrilo. Srečala sva se okoli dveh ponoči in klepetala do šestih zjutraj. Tako je šlo naprej iz zmenka v zmenek, sestra Sara pa si še danes rada pripisuje zasluge za to, da naju je spravila skupaj,« se zabava Marko, ki sestro rad vpraša tudi za mnenje o vsaki novi pesmi. »Vsako novo pesem najprej slišijo moji domači. Ivana jo posluša že, ko jo prepevam po hiši, očetu in sestri pa jo pošljem po telefonu. Domači so sicer zelo nepristranski in običajno za vsako pesem rečejo, da je dobra. Le pri sestri natančno vem, da kadar ona reče, da ji kakšna pesem ni najbolj všeč, potem se zagotovo zgodi, da je prav tista pesem največja uspešnica.«
Tudi Markova sinova – enajstletni Andrija in osemletni Peter – že vesta, da je njun oče znan. »Nič ju ne moti, če me ljudje ustavijo na cesti in me prosijo, da se fotografiram z njimi. Včasih me celo sama opozorita na njih. Mi je pa žal, ker zaradi številnih obveznosti zamujam njuno odraščanje. In njune nastope v šoli. Tega se zelo dobro zavedam in mi je res žal. Zato pa se takrat, ko sem doma, resnično posvečam samo njima. Andrija mi je ravno sporočil, da se je prijavil na tekmovanje iz geografije in da bom moral najti čas, da se bova učila skupaj,« se zaskrbljeno pogladi po čelu, ko izračuna, da bo tekmovanje ravno v času, ko bo imel sam največ dela s pripravami na Doro, vendar bo že uskladil urnik tako, da bo za vse dobro.
Doma se ob druženju s sinovoma vedno najraje zadržuje v kuhinji. »Strast do kuhanja imamo očitno vsi moški v naši družini. Tudi moj oče je izvrsten kuhar. Pravi frajer pa je pravzaprav ded Neven, mamin oče, ki je, potem ko se je pred petimi leti poslovila babica, ostal sam v hiši na otoku. Dneve si krajša s tem, da si vsak dan pripravi izvrstno kosilo, ki ga tudi lično dekorira na krožniku in potem vse to tudi poslika. Fotografije redno objavlja na Facebooku in vsakič dobi od 30 do 40 všečkov. Postal je pravi 'food bloger' in tudi jaz uživam ob spremljanju njegovih objav,« je zadovoljen Marko, ki zase pravi, da dedku ne seže niti do kolena, saj sam pripravlja veliko bolj preproste obroke. »V zadnjem času sem malo spremenil prehrano in zato kuham bolj zdrave, ne preveč kalorične obroke. Meni so dobri, ne vem pa, kaj bi si o njih mislili drugi,« smeje se sklene svojo pripoved.
