»Komaj čakam, da stopim na oder pred tako številno občinstvo, kot se bo zbralo na Roštiljadi,« pravi pevec Ivan Zak. »Z mano bodo tudi nekateri moji prijatelji in verjamem, da se bomo imeli odlično. Sicer je zame vsakokrat, ko nastopam, kot da bi nastopal na San Remu. Vsak nastop je zame enako pomemben, ne glede na to, koliko ljudi se zbere. Najpomembnejše je, da vidim pod odrom srečne in zadovoljne ljudi. Edino, kar si želim, je to, da si ljudje, ko gredo domov, zapomnijo, da so se družili z menoj in da jim je bilo lepo.«
V tem, da bo Roštiljada potekala na prostem, vidi same prednosti. »Rad imam naravo in imel sem že veliko takšnih nastopov. Nastopanje na odprtem ima svoje prednosti, saj je akustika v naravi veliko boljša kot v dvorani. Poleg tega ima občinstvo neki poseben 'vajb', ljudje so veliko bolj sproščeni, žensk ne bolijo noge v čevljih z visokimi petami in še bi lahko našteval.«
Peklenski tempo
Čeprav se postavni Zagrebčan zelo rad vrača v Slovenijo in pravi celo, da je z nami spletel neko posebno vez, mu njegov natrpani urnik ne bo dovolil, da bi se pri nas mudil nekoliko dlje in si privoščil tudi kakšno razvajanje, kar resnično obžaluje. »Prijatelji mi velikokrat govorijo, češ da sem lahko srečen, ker ob nastopih vidim vsa ta mesta. Ampak v resnici ni tako. Že res, da sem imel koncerte vse od Bosne in Hercegovine do Hannovra in Berlina ter da sem nastopal že v številnih evropskih klubih, vendar je običajno tako, da mi za razvajanje v vseh teh mestih zmanjka časa. V hotele običajno pridem malo pred nastopom, potem odidem na oder, pa nazaj v hotel in naslednji dan spet proti domu. Moj urnik je tudi po vseh teh letih nastopanja zelo natrpan. Sicer si vsako leto rečem, da bom malo upočasnil in ne bom več tako hitel, a ko pridejo povabila, je spet vse enako.«
Ko pogled pove vse
Če že pri nastopih ne zna reči ne, pa je danes na točki, ko natančno ve, s kakšnimi ljudmi želi sodelovati. »Do sem, kjer sem, je bila težka pot. Tako kot v vsakem poklicu. Velikokrat naredimo napake, ki jih obžalujemo. Sam sem na začetku kariere sklepal kompromise in dopuščal napake ljudi, ki niso delali tako, kot bi si želel. Ni mi bilo dobro in trpel sem predvsem sam. Zdaj vem, kaj hočem, in to tudi povem. Super je, ko pridemo do točke, da lahko izbiramo, s katerimi ljudmi želimo sodelovati in s katerimi ne. Sam sem se naučil, da če se ne ujamemo v prvem trenutku, potem iz našega sodelovanja ne bo nič.«
Čeprav je po naravi vedrega duha, priznava, da pridejo dostikrat tudi dnevi, ko mu ni do smeha. »Ni vsak dan enak drugemu. Tako je v življenju. Ko snemam novo pesem in me nekdo spravi ob živce, mi uniči veselje. Zato tisti okoli mene vedo: ko snemamo, se ne postavlja veliko vprašanj. S tistimi, s katerimi se poznamo že zelo dolgo, se znamo pogovarjati tudi samo s pogledi. Svojih čustev sploh ne skrivam. Včasih mi kdo iz občinstva reče, da sem bil jezen na band. Pa ja, bil sem, in kaj potem! Se pač vidi. To je vse naravno. Z bandom imamo dobro sinergijo, smo kot družina. Dobro se razumemo, a kot v vsaki družini se tudi mi včasih spremo.«
Medena
Ivan Zak pesmi običajno piše zase, a jih rade volje odstopi tudi drugim glasbenim kolegom. Občutek ob tem, da nekdo drug poje tvojo pesem, je enkraten, pravi, in nikoli ni obžaloval, da ni kakšne pesmi obdržal zase. »Če bi tako gledal na to, potem ne bi dal nobene pesmi drugim, temveč bi čisto vse obdržal zase. Vesel sem, da nekdo hoče mojo pesem. Ko na radiu slišim pesem, takoj vem, da je moja. Nastajanje vsake pesmi je dolg proces, zadaj je veliko neprespanih noči in to je nemogoče pozabiti.«
Ko je bil Ivan pred kratkim gost na Radiu Aktual, pa je pokazal tudi, kako se znajde ob presenečenjih. V studiu ga je namreč obiskal Miran Rudan, avtor pesmi Medena, ki jo Ivan zelo rad zapoje na svojih koncertih v Sloveniji. »Mirana pred tem nisem poznal, obožujem pa njegovo pesem Medena in mislim, da je to ena najlepših slovenskih pesmi. Zdaj sva se dogovorila, da se ob prvi priložnosti dobiva na kavi, pozneje pa morda tudi na kakšnem skupnem koncertu. Presenečenj torej še ne bo konec.«
