(z dovoljenjem prirejeno po prispevku za oddajo Eppur si muove, avtorice Špele Novak, na prvem programu Radia Slovenija)
Izkopavanje litija oziroma rude jadarit, imenovane po dolini reke Jadar na zahodu Srbije, ki poleg litija vsebuje bor, pomeni razvojno priložnost za Srbijo, zatrjuje tako srbska oblast kot britansko-avstralsko podjetje Rio Tinto, ki bo upravljalo rudnik. Na drugi strani pa so okoljevarstveniki in lokalno prebivalstvo, ki opozarjajo na ekološki zločin. Glavni argument zagovornikov je ekonomski. Profesor Dinko Knežević z Rudarsko-geološke fakultete Univerze v Beogradu meni, da bi odprtje rudnika koristilo predvsem lokalni skupnosti, posledično pa celotni državi. »Mladi in izobraženi ljudje bodo dobili priložnost za delo, kar jim bo omogočalo, da ostanejo doma. V tej dolini so namreč razmere zelo žalostne, saj se vse od leta 1991 število prebivalstva zmanjšuje za odstotek na leto zaradi manjše rodnosti in izseljevanja.« V nekaterih naseljih se je od 90. let izselilo tudi do 70 odstotkov prebivalstva, tisti, ki so ostali doma, pa potrebujejo delo, pravi Knežević. »Tu bi se odprlo 1.300 novih delovnih mest, med gradnjo rudnika pa kar 3.500.« Dodatne priložnosti se, tako profesor Knežević, odpirajo na področju proizvodnje baterij za telefone in električne avtomobile ter celo proizvodnje električnih vozil.
A za kakšno ceno?
Doktorica Dragana Đorđević z Inštituta za kemijo, tehnologijo in metalurgijo Univerze v Beogradu, ki se ukvarja z vplivi človeških dejavnosti na družbo, pa opozarja, da so ravno rudniki tista dejavnost, ki lokalnim skupnostim najbolj škodi. Posledice rudarjenja so najhujše in najbolj dolgoročne. Nasprotovanje odprtju rudnika na zdravem, rodovitnem in naseljenem območju, ki ima tudi največ kakovostne podzemne vode v Srbiji, zato ni presenetljivo. Rudnik bi bil namreč ravno nad temi zalogami vode, izkopavanje pa bi, poudarja, to vodo onesnažilo, kar bi posledično zastrupilo celotno dolino Jadra ter območje med Drino in Savo, ki je zelo rodovitno. »Vse to bi bilo ogroženo, da ne govorim o posledicah za zdravje 20.000 ljudi in o trajnem uničenju njihove kmetijske zemlje,« pravi Đorđevičeva. »Nikjer ne uničujejo rodovitne zemlje za to, da bi odprli rudnik litija. Vsi načrtovani rudniki v Evropi so tam, kjer so že obstajali rudniki ali kamnolomi, kot na primer na Finskem ali Češkem, kjer bodo litij kopali na območju rudnika iz 13. stoletja. V nemškem rudniku Zinnwald so kopali kositer, zdaj bodo pa litij.« Poleg tega v nobenem rudniku na svetu ne proizvedejo toliko litija, kot načrtujejo v Srbiji, kjer naj bi ga izkopali 58.000 ton na leto, skoraj trikrat več kot v največjih rudnikih drugod. »Pri nas poleg litija načrtujejo še proizvodnjo od 250 do 260 tisoč ton borove kisline in 160.000 ton Glauberjeve soli. To je ogromna proizvodnja, ki bi pomenila uničenje velikega dela zahodne Srbije.« Rude v Jadru ne bi samo izkopavali, ampak bi jo tudi predelovali, kar bi pomenilo dodatno tveganje zaradi uporabe kemikalij. Poleg ogromnih količin žveplove kisline bi v rudniku seveda uporabljali eksploziv. Največji problem pa je, da ljudje tam živijo od kmetijstva. S svojimi pridelki hranijo polovico Srbije, svoje družine, otroke. Če bo tu zaživel rudnik, bodo zemlja, voda in podzemne vode zastrupljeni in jih ne bodo mogli več uporabljati – verjetno nikoli, opozarjajo okoljevarstveniki.
Kdo zavaja?
Kopja se lomijo na dveh frontah. Kako pomembna je ta zemlja v resnici in kako hudo onesnaženje bi rudnik povzročil. Knežević trdi, da nasprotniki rudnika zavajajo in da v tej dolini od kmetijstva v resnici živi malo ljudi; češ, hrano pridelujejo v glavnem zase in za svoje družine. Po študiji britanske svetovalne skupine Environmental Resourse Management, ki jo je naročilo podjetje Rio Tinto in ni javno objavljena, naj bi bilo na kraju izkopavanja le 32 odstotkov kmetijskih površin, večina pa gozd. Zemlja naj bi bila slabe kakovosti in onesnažena z živim srebrom, kadmijem, borom in še čim – med drugim zaradi nesreče na jalovini rudnika Stolice pred desetimi leti, ko je pritok Jadra nanesel številne strupene snovi, ki jih nihče ni očistil, na tej zemlji pa so danes njive. Poleg vsega naštetega je to poplavno območje, kjer so poplave, ki uničijo pridelek, pogoste.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 22. oktober 2024.
