Ema Kugler se je znašla pred velikim izzivom, sploh ker se česa takega – če ne bi za to poskrbelo naključje – ne bi nikoli lotila, je povedala na premieri filma v Cankarjevem domu. Nenadoma je namreč umrl režiser, ki je film nameraval posneti. Tedanji producent se je obrnil na Emo, ta o starovercih ni vedela nič in ji zato tematika ni bila blizu, a na koncu je izziv le sprejela. Kako velik je, je spoznala, ko je začela listati po knjigi s skoraj 600 stranmi in s toliko zanimivimi zgodbami, da bi iz vsake lahko napravili film. Druga težava je bila, kako posneti uro in pol materiala, če nič od tega, o čemer govori knjiga, ne obstaja več. Za staroverstvo se namreč ne ve, kdaj natančno se je pojavilo. Dokumentiran je le podatek, da so leta 1331 iz Čedada prišli prinašalci nove vere (krščanstva) in v Posočju začeli nasilno pokristjanjevati. Rušili so svetišča starovercev in te preganjali, številne so tudi pobili. Zaradi tega so se staroverci zavezali k molku, iz roda v rod se je njihova vera prenašala samo z ustnim izročilom. Leta 1953 pa ga je začel zbirati Pavel Medvešček in to počel do 1975. Kuglerjeva začne film z mitsko zgodbo o nastanku sveta, nato se preselimo v Posočje, kjer so s kamero ujeli čudovite podobe narave, s katero so bili staroverci močno povezani in od nje odvisni, spoznamo sveta mesta in življenje starovercev skozi različne obrede. Režiserka pravi, da je želela ustvariti približen občutek, kako so ljudje takrat živeli. Temu so prilagodili tudi igrane prizore.
»Čudna« vera
Pavla Medveščka, ki je dolga leta delal kot konservator za ljudsko dediščino pri Zavodu za spomeniško varstvo Gorica, so službene poti vodile vse od doline Trente do hrvaške meje. Srečeval je številne ljudi, in ker je bil radovedne narave, je veliko spraševal. Tako so mu prišle na uho govorice o neki »čudni« veri, vzbudile so njegovo zanimanje in brskal je naprej. Pot ga je pripeljala do staroverca Janeza Strgarja, počasi si je pridobil njegovo in zaupanje drugih živečih starovercev ter iz njihovih pripovedi potrpežljivo luščil namige in zgodbe in jih zapisoval. Zaslužen je, da kljub spretnemu skrivanju in zavajanju ter zaroti molka po smrti zadnjega dehnarja, svečenika starovercev, z desnega brega Soče niso zamrle brez sledu. »Prišel sem do zaključka, da si morda ti tisti 'ta pravi', ki mu je treba te stvari podrobno povedati,« mu je dejal Strgar, ko se je po dolgem premišljevanju končno odločil spregovoriti. Zavedal se je, da ko zadnjih starovercev ne bo več, o tej veri ne bo nihče več vedel ničesar. Bilo bi, kot da vsa pretekla stoletja, morda celo tisočletja, sploh niso živeli na tej zemlji. »Rekli bodo, da so bili gor hribi, kjer niso imeli nič, kjer niso vedeli nič in so živeli kot ovce,« je Strgar spodbudil preostale staroverce, da so v 50., 60. in 70. letih prejšnjega stoletja govorili z Medveščkom, ki pa potem knjige zaradi prisege ni smel izdati vse do leta 2007.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 39, 24. september 2024.
