Razveze so pogoste in zapletene, pa če so pari uradno poročeni ali ne – takoj ko imajo otroke in skupno premoženje, so problemi enaki. Postopek se začne na pristojnem CSD in konča na sodišču, kamor pridejo starši sporazumno z že sprejetimi dogovori ali pa v popolni bojni opremi, v spremstvu prič, odvetnikov in izvedencev. Nekatere v javnosti odmevne ločitve, ki trajajo leta in leta, medtem pa otroci rastejo v negotovosti in nasilju, so marsikateremu zakoncu nagnale strah v kosti – naj še naprej trpi v neznosnih družinskih razmerah ali tvega dolgotrajno trpinčenje v sodnih mlinih?
Sporazum, če je le mogoče
Mašo Novak, ki bo odslej Janina svetovalka (več preberite v okvirju), sem najprej vprašala, ali iščejo zakonci pomoč odvetnika tudi v primerih, ko se o vsem sporazumejo. In si seveda dovolj zaupajo, da se bodo dogovorjenega tudi držali. Eni iščejo pomoč, drugi ne, pravi sogovornica. Časi so precej zapleteni, o ločitvi, premoženju in skrbništvu otrok se je treba pametno sporazumeti. Če zakonca prezreta kakšen na videz nemoteč dejavnik, se lahko pozneje zaplete. »Če se zakonca sporazumeta, je postopek krajši in tudi cenejši,« pravi odvetnica.
Pravi, da se približno polovica njenih klientov sporazume o najpomembnejših rečeh razveze, polovica pa ne. Koliko je tistih zares dramatičnih primerov, ko se ne moreta dogovoriti skoraj o ničemer, otroci pa nočejo živeti z enim od staršev?
»Ocenjujem, da je takšnih dramatičnih primerov okoli dvajset odstotkov. Zavedati se je treba, da ne le starši, predvsem otroci iz disfunkcionalnih družin so poškodovani, nasilje se je namreč dogajalo že prej, ne začne se šele med ločitvenim postopkom. V takšnih primerih je treba z veliko mero pazljivosti svetovati, naj se otrokom poišče strokovna pomoč, pa tudi staršem, če sta jo sposobna sprejeti,« pravi Maša Novak. Jih je težko prepričati, naj se zatečejo k strokovnjakom? Predsodkov do svetovanja ali psihoterapije je še zmeraj veliko, a so starši za takšno pomoč večinoma hvaležni, če se odločijo zanjo, pravi sogovornica.
Žrtve niso le ženske
So žrtve družinskega nasilja in dolgotrajnih ločitvenih postopkov predvsem matere? Običajno so, ne pa vedno, pravi sogovornica. »Ženske smo praviloma šibkejše, fizično, pa tudi finančno, a se zgodi, da so tudi očetje žrtve nasilja, vendar jim tega nihče ne verjame. Nasilja je več vrst, tudi psihično nasilje je lahko zelo hudo. Kaj pa je odtujevanje otroka drugega kot nasilje? Večkrat zastopam očete, ki imajo dobre starševske kapacitete, imajo radi svoje otroke in se pogumno spuščajo v boj za enakopravno starševstvo,« pravi odvetnica, ki opaža, da se očetovska funkcija zadnje čase zelo krepi. Kar ni nič čudnega, saj so mnogi očetje ob otroku od poroda naprej in se v primeru razveze ne pustijo kar tako odgnati. Vsako leto je več očetov, ki so voljni in sposobni prevzeti odgovorno starševsko vlogo. Problem je le, ali starša razumeta, kaj je za otroka najbolje, in ne le, kaj je za ločenca najbolj praktično.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 24, 11. junij, 2024.
