Nekdaj so se skupnosti kolektivno razelektrile z obredi, v katerih so ljudje skupaj peli in plesali, si pripovedovali pravljice, opravljali daritve arhetipom, skratka izklapljali razum in izvajali z vidika BDP povsem neproduktivne dejavnosti, prek katerih so se povezovali. Danes? Danes se civilizirano in demokratično pljuvamo in žalimo, se delimo na »nas« in »njih«, dvigujemo resnične in miselne plotove, za katerimi skrivamo svoja prestrašena srca pred sočlovekom. Zato hvala bogu za šport.
Ko smo se ravno spet počili okoli evropskih volitev in trojice referendumov, se spet demokratično sporekli, ideološko prešteli in spet že skoraj dokončno dvignili roke nad »njimi«, nas je zagrnil val velikih tekmovanj – najprej Dončićev finale NBA in evropsko prvenstvo v atletiki, sedaj še epska vrnitev na evropsko prvenstvo v nogometu in zatem pariška olimpijada. Končno se bomo lahko pri nedeljski župi namesto o zdravniški stavki menili o Dončićevem kolenu; končno bomo lahko s sodelavci v pisarni namesto o evtanaziji in podnebni krizi paberkovali o Čehovem metanju; končno bomo sorodniki z mesta in dežele lahko stali ob žaru in namesto o beguncih in spolnih manjšinah moževali (in ženskovali) o Keku in Šešku. Brez vpitja in žaljenja in še celo brez diplomatskega zatajevanja lastnih prepričanj – kajti ko gre za te zadeve, smo vsi enakega prepričanja – da smo pač najboljši, zato ni nikogar več treba prepričevati o čemer koli.
Kakor pozimi ob Planici bomo v prihajajočih tednih spet lahko vsaj do neke mere pozabili na medsebojne zamere in se (z izjemo največjih cinikov) poenotili okoli navijanja za »naše«. To je moč (in smisel?) sodobnega reprezentančnega športa – prečiščevanje različnih pogledov skozi simboliko obrednih spopadov z drugimi državami. Evropska in svetovna prvenstva ter olimpijada so omikane ritualizirane vojne, v katerih se civilizirano sproščajo frustracije neke skupnosti, zmage pa prav kakor v resnični vojni krepijo nacionalno zavest in trdnost ter porajajo nacionalne mite. Na nogometni zelenici, na košarkarskem in rokometnem igrišču, na zasneženih pobočjih nastajajo nove pravljice ter njihovi junaki in junakinje, ki obdarjeni od višje sile sledijo klicu na pustolovščino, premagujejo preizkušnje, kljubujejo usodi in končno zmagujejo nad zlim ter izkazujejo lastnosti idealnega državljana. Dončić s poškodovanim kolenom suče višje in hitrejše nasprotnike, Šeško z garanjem v konici napada grabi proti statusu globalne ikone, Čeh na pohanih piškah po martinkrpanovsko premaguje tuje silake.
Mi pa spremljamo, navijamo, se čudimo in živimo mite, ki jih pišejo naši športniki in športnice; spremljamo, navijamo in spet verujemo: »Mi, Slovenci!« V navijaškem zanosu, v navalih domoljubja ob poslušanju Zdravljice na razglasitvah najboljših se stari in mladi, levi in desni, kmetje in buržuji združujemo v eno samo, enotno ekipo. Kajti kakor naši idoli se je tudi sleherni izmed nas odpravil na neko življenjsko pustolovščino, vsak med nami se na svoj način spoprijema s preizkušnjami in kljubuje usodi – in ko zmagamo, potem zmagamo skupaj. V tistem trenutku so pozabljena vsa nesoglasja, pozabljeni so begunci in evropske volitve, daleč je Gaza, nepomembna je pred osmimi desetletji končana vojna in zarjavela rezilna žica je odstranjena, odtujeni leva in desna polovica možganov sta spet združeni z enotno zavestjo.
Tedaj morajo čestitati, se fotografirati, evforično tvitati, se riniti zraven tudi politiki – tedaj bi tudi oni radi bili junaki in junakinje, tudi oni bi zmagali, a ne z nami in za nas, temveč predvsem zase. Kadar gre za njihove dosežke, so jih menda dosegli čisto sami; kadar gre za naše zmage, bi bili radi del ekipe. Zato bi bilo na mestu, da v duhu narodne enotnosti potrdimo na referendumu dekret, s katerim bi na kvalifikacije za naslednje evropsko prvenstvo poslali reprezentanco, sestavljeno iz predstavnikov in predstavnic različnih političnih opcij; selektor: pater Karel Gržan. Pa naj skupaj malce migajo, tečejo in švicajo drug za drugega, družno strahujejo sodnike in trejo goleni nasprotnikov, si krijejo hrbet, si podajajo žogo in sodelujejo v imenu skupnega cilja. Tudi če bi vsako tekmo izgubili s sto proti nič, bi bilo vredno. Kajti tega jim manjka, vsem našim zdraharjem in zdraharkam – ekipnega duha, ki ga je v narodu še vedno na pretek. Pa da bi se jemali manj resno.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 24, 11. junij, 2024.
