Saša Pavček: Slovo je začetek novega
Saša Pavček si je s svojo garderobo delila dobršen del življenja – vse odkar jo je po smrti velike igralke Duše Počkaj v sobico povabila druga igralska legenda Majda Potokar, ki je bila tudi Sašina mentorica na začetku njene igralske kariere. »Spremljala me je na vajah in generalkah in mi vedno dobronamerno povedala, kaj se ji je zdelo v redu in kaj ne. Sicer pa so bili vsi igralci ne glede na starost in status vedno zelo odprti, nikoli nisem imela nobenih težav z vključevanjem v njihov svet. Se mi zdi, da na odru vse razlike v letih ali izkušnjah izginejo. Vsako vlogo začnemo delati od začetka. V prvi vrsti je vedno najpomembnejši človeški odnos,« sva začeli pogovor pred njeno zadnjo predstavo v Drami. Tisti dan so bili zato spomini še bolj živi. Najlepše je bilo, kadar so se v garderobi, ki si jo zdaj deli z Ivo Babič in Pio Zemljič, družili s kolegi, se pogovarjali, smejali, pogosto so bile to vroče debate, nekaj uporniškega duha je bilo vedno v njih, se spominja. »Zdaj je tega manj ali pa jaz ne opazim, ker sem bolj umirjena.« V garderobo je včasih povabila novinarje, včasih je služila tudi kot spovednica, če so si s kolegicami zaupale intimne težave. »V njej je nekdaj delal domače naloge moj sin, zdaj pa dopoldne na vaje prihajam s psičko. Še vedno ima tukaj svojo posodico in svoj kavč. Eden najlepših prizorov je bil, ko smo po garderobah iskali kolegičinega sina in ga nazadnje našli v moji garderobi, na kavču sta spala skupaj z mojo psičko.«
Kavč je bil fino zatočišče, tudi kadar je potrebovala počitek. »Petnajst let sem učila na AGRFT, imela vaje, zvečer pa predstave. Zato sem na njem dostikrat kakšno urico odspala, da sem si nabrala moči za naprej.« Slovo od garderobe je začetek nečesa novega. »Nerada se na karkoli vežem – na preteklost, uspehe, neuspehe, raje sem obrnjena v to, kar se dogaja zdaj, in z optimizmom gledam naprej. Zdaj se pogovarjava, čez uro in pol bom začela igrati, tri ure pozneje ne bo ostalo nič razen spomina. Ta minljivost, ki jo čutim, je nekaj lepega, kot neka prispodoba otroka, ki ob morju zgradi peščeni grad, pa pride val in ga odplavi. Veselje otroka ob tem, ko je grad gradil, ni bilo zato nič manjše,« se je nasmehnila. »Mislim pa, da je skrajni čas, da to hišo renovirajo. Pozimi skozi okna piha, smrdi po kanalizaciji … Gremo v novo avanturo, ki je hkrati velik izziv. V času mojega izobraževanja v Parizu, še v študijskih letih, je imela tamkajšnja gledališka režiserka Ariane Mnouchkine v predmestju Pariza svoje svetovno znano gledališče, za katero zlepa nisi dobil vstopnic. Hočem povedati, da ne gre za prostor, ampak za umetniški domet. To je bil samo eden od primerov, da je mogoče z vizijo in umetniškimi presežki pritegniti občinstvo tudi v stavbe, ki niso tradicionalne in vse pozlačene. V današnjem svetu, kjer se vse tako hitro spreminja, to res ni tako šokantna sprememba, ampak nujnost, da gre človek na boljše. Bom pa pogrešala to pot do Drame skozi drevored, pa seveda tudi garderobo, ki mi je omogočala mir, varnost in tišino, ki jih nujno potrebujem za koncentracijo pred predstavo.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 23, 4. junij, 2024.
