Radingerjeva je knjigo napisala, ko se je po smrti ljubljene psičke znašla v globoki depresiji. Tudi žalovanje za hišnimi ljubljenčki ima več stopenj. Avtorica piše, da po vsej verjetnosti naša okolica ne bo pokazala razumevanja za naše žalovanje. Je bilo tako tudi z znanimi Slovenci, ki so nam zaupali svoje ganljive zgodbe o sobivanju z ljubimi kosmatimi prijatelji in poslavljanju od njih?
Moj »nori pes«
Jelka Stergel, dolgoletna direktorica filmskega festivala: »Thor je bil z nami 12 let in pol. Njegov odhod je bil zame zelo stresen, četudi se je v resnici poslavljal več let. Imel je precej zdravstvenih težav, te so se po sedmem letu vedno bolj kopičile. Resno je postalo, ko se mu je prvič pojavil tumor na veki in je moral na operacijo, po njej je oslepel. Težave z vidom so ga spremenile in upočasnile. Od rojstva je bil izredno živahen šnavcer, igriv, hiter, vendar nikdar napadalen. Ko je bil mlad, je nezadržno divjal za avtomobili, zato so mu mulci v naselju rekli 'tisti nori pes'. Zelo se je navezal na člane družine, še posebej name, ki sem ga največ negovala. Najprej sem mislila, da se domači zafrkavajo, ko so mi rekli, da joka, kadar grem od doma. Potem so pojamrali še sosedi, da cvili, dokler se nisem vrnila. Odtlej sem ga jemala s sabo, kadar koli sem lahko. No, te dni cvilim jaz, predvsem navznoter. Težko se je sprijazniti, da pride dan, ko se ne da več pomagati. Letošnja pomlad je prinesla ponovitev tumorja na tački, ki je bila že enkrat operirana. Rak se je razširil … Ko bolezen tako napreduje, je treba zbrati moč in še zadnjič pobožati mehko glavico. Sledijo dnevi neizrekljive praznine. Ni načina za slovo od ljubljene živalce, ki ne bi bil boleč, vendar je lažje ob misli, da bodo lepi spomini na dragocen prijateljski odnos med človekom in psičkom ostali za vedno.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 23, 4. junij, 2024.
