Po nesreči zamenjala moža in avto
»Na banki strašna vrsta, jaz pa pod stresom, saj je bil pred menoj kup nujnih opravkov, za katere nisem imela dovolj časa. K sreči me je od točke do točke vozil mož in mi tako prihranil minute, ki bi jih porabila pri iskanju parkirnega prostora. Ko sem končno uredila na banki in jo pocvirnala na prosto, me je prav pred vhodom razveselil pogled na naš avto. Stekla sem proti njemu, divje odprla vrata, se vrgla na sovoznikov sedež in začela glasno razlagati, kako počasni so na banki in kaj vraga se morajo ljudje ravno danes gužvati za šalterjem. Da bi udarno potrdila svoje razburkano čustveno stanje, sem še dvakrat udarila po torbici, ki mi je počivala na kolenih, in bevsknila v moža, zakaj ne spelje, ko pa ve, da se mi grozno mudi. Ko sem mu ob koncu monologa namenila srepeč pogled, mi je skoraj ušlo v hlače. Na voznikovem sedežu je namreč sedel sivolas možakar in me zaprepadeno gledal, medtem ko je nekdo za avtomobilom hupal, kot bi šlo za življenje in smrt. V glavo mi je šinila misel, da mi je neznanec želel ukrasti avto, a sem morala hitro opustiti to idejo, saj so se hip zatem odprla vrata in razkrila pogled na mojega moža, ki je ves zaripel kričal, ali se mi je zmešalo. No, ni se mi zmešalo. Sem pa zamenjala avto in sedla v napačnega, to pa. Nisem jaz kriva, če sta ta dva stara cepca drug za drugim parkirala enaka avtomobila!«
Nepozabno štopanje
»To je prigoda iz mojih srednješolskih let in povem vam, da me še danes nasmeji, čeprav sem se takrat počutila vse prej kot smešno. Ker sem po izstopu z vlaka zamudila avtobus do centra mesta, sem preostanek sklenila opraviti na štop. S sošolko sva se postavili ob pločnik, stegnili palec in upali na srečo. Ni bilo treba dolgo čakati, ustavil nama je nekaj let starejši fant, in ker se nama je zdel 'normalen', za povrh pa še prijeten, sva olajšano prisedli. No, jaz pri tem nisem imela ravno sreče – še danes ne vem, kako mi je to uspelo, ampak ko sem med nameščanjem na sovoznikov sedež zaprla vrata, sem hkrati med zgornji del priprla konkreten pramen svojih do zadnjice dolgih las. Že pogled na 'lasno zaveso' je bil čudaški, ker pa mi je bilo kot najstnici preveč nerodno, da bi med vožnjo opozorila voznika, da moram odpreti vrata, ker imam nenavadno težavo, sem raje s stegnjeno roko prikrila prizor, z drugo pa začela počasi vleči za lase. Upala sem namreč, da mi bo uspelo pramen neopazno osvoboditi, namesto tega pa sem si ga nesrečno izpulila. Rezultat smo lahko občudovali vsi trije, saj so preostanek poti nad vrati plapolali dolgi svetli lasje. Sošolka je na zadnjem sedežu umirala od smeha, jaz sem zardevala in lezla vase, voznik pa se je prijazno pretvarjal, da opazuje naravo. Brez skrbi, potem o sva izstopili, sem izpuljen pramen odnesla s seboj.«
Še več čudaških prigod vas čaka v reviji Jana, št. 10., 5. marec, 2024.
