Začelo se je, saj pomnite, pred kakšnim mesecem, ko so nekega januarskega popoldneva nenadoma objavili, da je valižanska princesa v bolnišnici zaradi posega na rodilih. Niso povedali, kaj je narobe z njo, tega nikoli ne povedo, poudarili so le, da ne gre za rakavo obolenje. A je stvar kljub temu dovolj resna, da bo zahtevala nekaj mesecev okrevanja. Z drugimi besedami, ne računajte na Kate pred veliko nočjo. No, in nedolgo zatem so objavili, da je zaradi povečane prostate v isti bolnišnici tudi petinsedemdesetletni kralj Karel III. Ta se je nedolgo zatem prismejal skozi vrata bolnišnice, češ, vse je v najlepšem redu. Ampak ni bilo, malo pozneje so objavili, da ima njegovo veličanstvo raka. Odkrili so ga pri pregledu v bolnišnici. Kaj?! Kakšnega? Kakšna je njegova diagnoza, in še pomembneje, kakšna je prognoza? Nič od tega niso povedali.
In potem je še Sarah Ferguson, bivša žena Karlovega mlajšega brata Andrewa, oznanila, da je premagala raka na prsih, da pa so ji pred kratkim diagnosticirali že drugega raka, maligni melanom, torej zelo nevarnega kožnega raka. A so ga menda ujeli zgodaj.
Hudič res hodi na kup srat'.
Rak mehurja?
Kralj Karel marsikaj počne po svoje, čisto drugače kot njegova mama Elizabeta. Ena od teh drugačnih stvari je tudi to, da je sam zahteval, naj novico o njegovih težavah s prostato javno objavijo, da bi tako dal dober zgled. Pokazalo se je, da je imel prav, po objavi se je kopica prestrašenih moških naročila na pregled prostate. Hura za kralja.
Pri objavi novice o raku pa pravzaprav ni imel veliko izbire, se zdi – čeprav je napovedal, da bo še naprej opravljal državniške posle, se je umaknil v zasebnost, vsa pojavljanja v javnosti (sicer njegov najljubši del kraljevanja) je preložil na prestolonaslednika Williama in druge člane kraljeve družine. Ljudje bi zelo hitro opazili, da je njihov kralj izginil, zato je moral pojasniti, zakaj ga nekaj časa ne bo na spregled.
Kaj pravzaprav vemo o Karlovem raku? Ne veliko. Vemo, da ne gre za raka prostate, ker so objavili, da gre pri prostati za »benigne spremembe«. In čeprav ni znano, za katero vrsto raka gre (in v kateri fazi je), so se pojavila ugibanja, da gre morda za raka mehurja – zato, ker bi ga utegnili odkriti pri posegu na prostati, to se pogosto zgodi. In zato, ker kralja ne zdravijo v bolnišnici, pri zdravljenju raka mehurja to največkrat ni potrebno, zdravi se ambulantno. Če gre res za raka mehurja, je to pravzaprav odlična novica – ta vrsta raka je v več kot 90 odstotkih primerov ozdravljiva.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
