Kako se je zgodilo, da sem ostala brez
Na spletnih omrežjih (na telefonu) sem dnevno preživela preveč časa. Koliko, ne vem, vem pa, da preveč. Začel me je boleti vrat, oči so vse slabše videle. Motilo me je nenehno brnenje, občutek, da sem ves čas dosegljiva tudi za telefonske klice. Ampak to so bili moji občutki. Če bi vprašali moje znance, domače in prijatelje, bi povedali, da sem redko dosegljiva, da imam telefon v glavnem izklopljen, na družbenih omrežjih me ni, razen na FB, ampak ... človek niti ne ve, koliko preveč je vsega, dokler ne ostane brez.
Bom že kar tule napisala, čeprav sem imela v mislih, da bo to za zaključek, ampak vrat me je hitro nehal boleti, saj sem bila takrat, ko sem gledala v telefon, v prisilni drži. Oddahnile so si tudi oči. Za mano je en mesec življenja brez te droge, katere stranskih učinkov se, dokler imamo nenehen dostop do nje, morda sploh ne zavedamo.
Ne dolgo nazaj sem o tem brala v knjigi Ljubi ljudi, izrabi stvari, dveh avtorjev, imenovanih Minimalista, ki sta svojo srečo našla v manj stvareh, tudi v manjši in bolj premišljeni uporabi mobilnikov, ter opisovala izkušnjo, kako je živeti brez. Tedaj sem pomislila, da bi bila tudi sama brez. Enkrat pač. In zelo hitro, že naslednji dan, ko sem šla k obali na sprehod, da si malo odpočijem od vseh informacij, sem zagledala velikansko naplavljeno meduzo. Poiskala sem telefon, da bi jo fotografirala in si jo ogledala od blizu ter spoznanja objavila na FB. Bila je oseka. Kamnita tla so bila zelo spolzka. Spodrsnilo mi je. Telefon je padel na tla in se raztreščil. Jaz pa tudi. Mesec dni je od tedaj. Koleno si je opomoglo, telefon pa je ostal razbit. Od takrat sem brez. Nabralo se je nekaj spoznanj.
Novinarka, pa brez telefona
Ker sem novinarka, se mnogim zdi še bolj nenavadno, da sem se odločila za življenje brez. Naredim si načrte in ti morajo držati. Ko sem imela telefon, so se pogosto tik pred zdajci spridili. Odkar živim dlje iz Ljubljane, mi ni bilo všeč, da mi nekdo pol ure prej pove, da ne more ob dogovorjeni uri na sestanek.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
