Globalno segrevanje med drugim povzroča propad atlantske meridionalne cirkulacije, kažejo zelo natančni in kompleksni računalniški sistemi, ki so jih strokovnjaki razvili prav za zgodnje odrivanje tega pojava.
Morski tekoči trak
Atlantska meridionalna cirkulacija (AMOC), katere del je, kot smo že omenili, tudi Zalivski tok, deluje kot nekakšen morski tekoči trak, ki igra ključno vlogo pri uravnavanju podnebja na Zemlji. Toplo vodo s tropskih območij prenaša do visokih zemljepisnih širin Severnega Atlantika, kjer se voda ohladi, postane gostejša in potone globoko v ocean ter začne ob dnu potovati proti jugu.
Kolaps še v tem stoletju
»Zalivski tok poleg tega v precejšnji meri poganjajo planetarni vetrovni vzorci in stališče večine znanstvenikov doslej je bilo, da ta del ne bo kar tako razpadel. Omenjena študija pa pokaže, da je atlantska cirkulacija sistem, ki lahko močno spremeni svoje lastnosti v kratkem času in ob vnosih sladke vode v Severni Atlantik. Te spremembe v režimu tonjenja goste vode utegnejo precej močneje vplivati na celotno atlantsko cirkulacijo in svetovno podnebje, kot so predvidevali doslej. Oslabitev, ki jo znanstveniki opažajo v oceanu, je povezana z vnosom ledeniške sladke vode in posledično vedno šibkejšim tonjenjem goste vode proti dnu severnega Atlantika. Do tega prihaja zaradi segrevanja planeta: ker se Arktika segreva, se grenlandski ledeni pokrov tali, sladka ledeniška voda pa odteka v Atlantik. Sladka voda je pri enaki temperaturi manj gosta od slane morske vode, zato površinska gostota morja ob grenlandski obali upade in tonjenje goste vode ni tako hitro, kot je bilo pred desetletji. Vertikalni del cirkulacije, povezan s taljenjem grenlandskih ledenikov, je tisti, ki slabi. Omenjena študija bolj kot doslejšnje kaže, da utegnejo ti vnosi sladke vode močno vplivati na celotno sliko in morda celo na kolaps atlantske cirkulacije ter da lahko v že obstoječih opazovanjih prepoznamo znamenja, da smo na poti k temu. Ne govori o tem, kdaj se bo to zgodilo, omenja pa drugo nedavno študijo, ki napoveduje možen kolaps enkrat v 21. stoletju,« nam je povedal Matjaž Ličer, oceanograf, raziskovalec na Agenciji RS za okolje in Nacionalnem inštitutu za biologijo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.
