Leta 2016 ste dejali, da v Sloveniji ne smemo dopustiti usahnitve izobraževalnega sistema po vzorcu zdravstvenega. »Kar se dogaja v zdravstvu, je hudo, a si niti misliti ne moremo, kako bo hudo, če se nam kaj podobnega zgodi v šolstvu.« Kje smo zdaj?
Nočem biti prerok, a očitno sem že takrat videl to, kar so nam sedaj pokazale mednarodne primerjave. Na žalost ne več ena sama, ampak vsaka nova potrjuje, da se dosežki v našem sistemu slabšajo. Seveda to ni edino, kar šteje, a si pred zdrsom za 27 točk od leta 2018 do 2022 pri bralni pismenosti (pri tem, kar si sposoben prebrati in razumeti) ne smemo zatiskati oči. Jasno nam mora biti, da drvimo v napačno smer. Hkrati imamo čedalje slabši vpis na študij na pedagoško fakulteto: nismo dobili prvih prijav (študentova prva izbira) niti za 85 razpisanih mest, medtem ko smo v preteklosti že imeli obdobja, ko je bilo prvih prijav 180 in smo izmed njih izbrali 140 študentk.
Zakaj je tako? V šoli se čuti tako zahtevnost družinskih situacij kot splošno družbenih, hkrati pa so plače primerjalno čedalje nižje, tako da se ne gre čuditi, da je manj ljudi, pripravljenih lastno prihodnost iskati na tem področju. Dejansko nam grozi nadaljevanje trenda. Če ne uredimo plačnih razmerij in če ne najdemo dogovora med oblastjo, starši, vodstvi šol in učiteljstvom o skupni skrbi za prihodnje generacije, se nam slabo piše. Rezultat na naslednji Pisi (mednarodna raziskava o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti, op. a.) pa bo še slabši. S partnerstvom smo opravili pogovore z učiteljstvom, vzgojiteljicami, vodstvi vrtcev in šol ter z lepim številom staršev in sporočilo je jasno: stanje v šolah in vrtcih ni dobro.
Da otroci iz leta v leto slabše berejo, poslušam kot mama peto- in osmošolke že najmanj deset let. Vedno znova pridemo do elektronskih naprav, a mladi tudi v drugih državah veliko časa preživijo ob njih. Zakaj se ravno pri nas to odraža v takšni meri na rezultatih bralne pismenosti?
V preteklosti smo imeli projekt, ki je naslavljal ta problem, in rezultati so se začeli dvigovati, a smo ga potem opustili. Slovenke in Slovenci smo velemojstri v tem, da nam je tisto, kar deluje, malce sumljivo – ali kaj?! To ni samo problem šole, ampak problem nas vseh. Pri nas je huje kot drugod zato, ker imamo kombinacijo nervoznih staršev s kupi problemov in interesov, nervoznih učiteljev zaradi pomanjkanja kadra in nenehnega nadomeščanja, ob čemer jim s plačami mesečno sporočamo, da njihovo delo podcenjujemo. Tudi med epidemijo smo bili prvaki – po številu dni z zaprtimi šolami. Kot da je nekdo zadel na tomboli napačnih odločitev.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.
