Ob najnovejši stavki zdravnikov oziroma njihovega sindikata Fides, ki si prizadeva za novo povišanje plač, je verjetno marsikoga začela boleti glava. Kajti del ozke zdravniške elite neutrudno histerizira celotno družbo, njihovim zahtevam po vedno več denarja pa ni videti konca. Po zaslugi Fidesa tako v Sloveniji že leta traja svojevrstno izredno stanje, v katerem tudi poslednjemu med običajnimi smrtniki ni dopuščeno, da bi sproščeno zadihal, ne da bi mu bilo treba nenehno prenašati nerganje in apokaliptična svarila zdravniških organizacij – kakor da tudi brez tega ni zadosti drugih pretresov in skrbi. Vtis o svojevrstni totalni vojni med zdravniki in preostankom družbe je upravičen, kajti v zadnjem desetletju skoraj ni minilo leto, ko Fides ne bi izsiljeval s stavko.
Prvič so slovenski zdravniki in zdravnice stavkali leta 1993, ko so – povsem upravičeno – od vlade zahtevali sklenitev kolektivne pogodbe za svoj ceh. Seveda so jo dobili, odtlej pa so vse večje sindikalne akcije Fidesa skoraj brez izjeme namenjene vedno novim povišanjem zdravniških plač. Decembra 1995 so s splošno opozorilno stavko zahtevali »izboljšanje socialnoekonomskega položaja zdravnikov«, ker pa vlada ni zadovoljila njihovih naraščajočih apetitov, so nato marca 1996 začeli z mega stavko in z njo za tri tedne ohromili slovensko zdravstvo. Tedaj so zdravniki in zdravnice zahtevali, da se splošnemu zdravniku določi 2,5-krat višja plača kot povprečnemu državljanu, specialistu pa trikrat višja. Te tri stavke so bile edine večje sindikalne aktivnosti belih halj v prvem desetletju po osamosvojitvi; v letih od tedaj pa je agresivnost Fidesa naraščala sorazmerno z željami zdravniške elite po večjih zaslužkih.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5., 30. januar, 2024.